(Ne)dotakljivost. Zaradi prve zaporne kazni, ki je kadarkoli doslej doletela zdravniški poklic, družba res ne sme vseh zdravnikov metati v isti koš – ožigosanih kot slabih, malomarnih in arogantnih. Prva zaporna kazen pa nedvomno dokazuje, da malomarno opravljanje ali neopravljanje zdravniškega poklica očitno ne bo več ostalo nekaznovano. Pravosodje pa s tem rešuje tisto, kar bi morala že davno začeti reševati pristojna zdravniška zbornica, to je kaznovati malomarnost ali lahkomiselnost zdravnikov, preden bi ta sploh prerasla v kazniva dejanja.
Zdravniška zbornica bi lahko že dolgo nazaj postavila meje, ki jih zdravnikom zdaj postavlja pravosodje. Najbrž tudi tako, da bi prvemu zdravniku, ki bi nekomu odrekel zdravniško pomoč ali bi, še huje, zaradi njega kdo umrl, za vedno prepovedali opravljati poklic. Takšna kazen bi kot opozorilo zagotovo za vedno visela nad vsakim zdravnikom, ki bi bolniku kadarkoli rekel ne. Hkrati pa bi s tem zdravniki sami bolnikom dokazali, da bodo prevzeli posledice za svoje včasih tudi smrtonosne odločitve.
