Acta. Nekatere vsebine, ki jih ponuja spiratizirani svet interneta, pri nas niti niso dostopne.
Kino je z multipleksi izgubil svoj čar. Dvorane so v slabem stanju, par pa ogled filma stane dobrih 10 evrov. Ob tem, da plačata vstopnico, morata prisluhniti še žvečenju, hihitanju in pogovorom o najnovejšem čemerkoli že. Filmi, ki bi vas najbolj zanimali, pa se na velika platna ne prebijejo ali pa so dostopni le zelo omejen čas. Čeprav je najbolj znana jabolčna trgovina z glasbo na spletu po novem dostopna tudi v Sloveniji, pa smo za konkurenčno storitev ponudnika oken premajhni. Z veseljem plačam za oglede filmov na filmskem festivalu, slovenske in evropske filme, ki pridejo na naša platna, pa si ogledam v kinu v mestu, kjer nihče ne prežvekuje. Knjige v slovenščini kupujem tudi zato, da bodo naši avtorji nadaljevali z ustvarjanjem. Nič ne bi imela proti, če bi k mojemu ne prav majhnemu računu za internet dodali fiksno pristojbino za najnovejše filme. Podobno kot pristojbine za avtorstvo pobira Sazas. Vendar bi se potem pojavil problem, zaradi katerega majhni avtorji ne morejo nič velikanu Googlu. Ta brez plačila služi na račun milijard avtorskih del, ki jih posreduje kot iskalne zadetke. Če bi želeli plačati vsem, bi morali deliti drobiž, deljenje pa bi stalo več, kot bi bilo tega drobiža. In ne nazadnje: filme kljub menda neskončnemu piratiziranju snemajo še naprej, filmska smetana pa si še vedno deli milijonske zaslužke. Da bi zaslužili še več, pa se bomo morda vrnili v čase, ko ste poklicali na radio in jih prosili, naj vam pesem zavrtijo čisto od začetka ...
