Pravzaprav bi morala biti ta teden ključna debata – ker to zadeva nas vse – reforma trga dela, o kateri je vlada govorila s sindikati in delodajalci. Imamo pač 106 tisoč brezposelnih. No, v resnici jih imamo vsaj 122 tisoč. Osem tisoč jih je bilo, ker po nekem birokratskem pravilu niso bili dovolj aktivni pri iskanju službe, izbrisanih iz evidenc, in to letos.
Še osem tisoč pa že lani. Manj brezposelnih resda pomeni manj zastrašujočo številko za take in drugačne statistike. Težava pa je, da te olepšane številke niso realne. Če država tiste manj aktivne že želi "zaznamovati" in odstaviti od državnih jasli socialnih pomoči, naj jih (začasno in v poduk) prestavi v neko drugo evidenco. Tega, da ne obstajajo, pa se seveda ne moremo delati.
Ambulante. In skoraj enako birokratsko se pri nas lotevamo tako imenovanih aktivnih politik zaposlovanja. Seveda je pametno, da imamo javna dela. Marsikje tako blažijo krizo. Čudno pa je, da pri nas v času, ko bo javnih uslužbencev (skoraj povsod) preveč, 23 milijonov evrov mečemo v javna dela – po knjižnicah, šolah in občinah.
Zakaj ministrstvo za delo v sklopu javnih del ni zmoglo narediti vsaj enega, dveh ali treh večjih pilotnih projektov: za oskrbo starejših denimo ali za brezplačno aktivno preživljanje počitnic otrok? Hm, verjetno zato, ker uradništvo v takih – "novih produktih" za državljane vidi same težave in nobenega izziva.
