Kolobarjenje od enega začasnega dela do drugega, od stanovanja staršev tudi krepko po 25. letu do premajhnih kletnih sob, od socialne podpore do krčevitega oklepanja študentskega statusa, ki omogoča vsaj določeno socialno varnost, od ene ponudbe nezdrave prehrane do žepnine babic in dedkov. To je bila že vsaj zadnjih 15 let realnost mladih po 20. letu. Da je začela država sprejemati sistematične ukrepe za reševanje težav mladih, je morala priti kriza; ta je negotovo zaposlitveno, bivanjsko in socialno situacijo, ki so je bili mladi deležni že veliko pred gospodarskim zlomom, razširila na vse sloje.
Zatiskanje oči. Medtem ko so se politiki javno hudovali nad večnimi študenti in nesamostojnostjo mladih, po tihem pa ohranjali izobraževalni sistem kot socialni korektiv, so prve generacije prekernih mladih odrasle. Danes so v istih brezperspektivnih razmerah stare precej več kot 26, 29 ali 30 let in torej presegajo starostne meje, ki omejujejo upravičenost do državnih subvencij za zaposlitev. Pustimo za trenutek ob strani, da je večina teh oblik dela tako ali tako le državno nadaljevanje enakega negotovega stanja, kot ga je prej vsiljeval trg. Z vsakim mesecem bolj se kaže, da državne politike spodbujanja zaposlovanja mladih pozabljajo na nove kategorije ljudi, ki do spodbud niso upravičeni in ne spadajo nikamor. Edina stvar, ki številne rešuje, so družinske in prijateljske mreže poznanstev, a vprašanje je, kako si pomagati, ko se sesuva socialni položaj celotne skupnosti.
