Rešetke
Zavedam se, da bo – tako kot že neštetokrat doslej – name jezen kakšen penolog. Učinek kazni je zame strah pred tem, kaj se mi lahko zgodi, če ne izpolnim svojih dolžnosti in če naredim karkoli narobe. Najbrž sem tudi zato špricanje pouka v srednji šoli opustila že v prvem letniku, ko sem ostala brez opravičila, ker je mama udarila po mizi in zahtevala, naj svoj izostanek razredničarki opravičim kar sama. Takrat sem vzgojno fasala nekaj neopravičenih ur. Spoštovani penologi, prav zato težko razumem kazni, ki ne izučijo. Ki kar naenkrat postanejo drugačne, kot jih je izreklo sodišče.
Strinjam se, da si določen človek, ki obžaluje svoje dejanje in pokaže, da se lahko spremeni, zasluži drugo priložnost. Ampak nekdo, ki skoraj kronično povzroča prometne nesreče, goljufa, krade ali izsiljuje, si nedvomno zasluži preživeti zasluženo kazen v zaporu brez odpustkov. Le kako naj se sicer tak človek spremeni, če vsakič, ko nekoga skoraj ubije, odsedi le nekaj tednov, potem pa lepo pogleda, obljubi, da bo od zdaj naprej priden in da bo pod stalnim nadzorom staršev, pri katerih bo zaposlen? Dokler se ne bo spet zaletel. Če že starši niso sposobni vzgajati svojih otrok, da ti ne bodo grožnja družbi, naj bo pri kaznovanju njihovih napak dosledna vsaj država.
