Lahko korupcija pokvari dobre namene?

Zdi se, da je informacijska tehnologija v zadnjih nekaj letih odvzela primat gradbeništvu, ko gre za posle z državo. Še več, pri gradbincih se je zaradi opek in cementa vsaj čez palec lahko ocenilo vrednost naložbe, računalniška podjetja pa služijo s fantomskimi storitvami vzdrževanja in nadgrajevanja sistemov. Modus operandi je znan. Z zapletenimi opisi del, ki jih razume le ozka skupina ljudi, lahko – če parafraziram ekonomista Petra Kraljiča – pocinkano pločevino prodajajo kot zlato.

Rešitve, ki jih v strategiji predlaga vlada, so s sistemskega vidika gotovo koristne tudi za nas državljane. Skrbi me le, da bomo zaradi omenjega načina dela in prijateljskih uslug (posel mora seveda dobiti “pravo” podjetje) naložbo preplačali.

Korupcija. Vlada je končno priznala to, kar mediji, ekonomisti in različne organizacije že leta na ves glas kričimo: država je slab gospodar, posli, ki jih sklepa, so prežeti s korupcijo. Še vsak politik, ki se mu je uspelo prebiti do korita, je najprej poskrbel zase, svoje znance in prijatelje. Službe, predvsem pa donosni posli so po vsakih volitvah vojni plen, ki si ga razdeli politična vrhuška. Dobrobit državljanov je v tem kontekstu bila in je še vedno drugotnega pomena. Pa tako razmišljanje žal ne velja le za politik(ant)e. Praktično povsod je za uspeh treba imeti veze in poznanstva. Ja, v moji knjigi je tudi to korupcija. Seveda pomaga, če sem in tja koga tudi podmažeš. Dokler bomo prisegali na takšen sistem vrednot, bomo pač država v razvoju, pa če si to priznamo ali ne.