Armada delovne sile se po Evropi premika od ene slabo plačane službe do druge.
Nik Rovan
Če je bilo klasično gastarbajterstvo nekoč rezervirano za nekvalificirane poklice, nato pa so v tujino hodili pretežno visokoizobraženi inženirji, tehniki in naravoslovci, tam priložnost zdaj iščejo vsi. Tudi vse številčnejši družboslovci. Gre za populacijo, ki je že pred zadnjo gospodarsko krizo v najboljšem primeru lahko računala na večno prekladanje s projekta na projekt, iz ene začasne službe brez socialne varnosti v drugo. Ostrejši, kot so kriza in ukrepi proti njej, ki ljudem omejujejo dostop do osnovnih elementov socialne države, več ljudi rešitev išče v tujini. A ta je vse prej kot obljubljena dežela. V novem okolju, ki ga prav tako tare kriza, so ljudje pogosto prisiljeni poprijeti za kakršnokoli delo za mizerno plačilo. V teh dneh po spletu kroži pismo samoorganiziranih prekernih delavk in delavcev z naslovom Onkraj preteklosti. V njem med drugim ugotavljajo, da so ti migranti v številnih pogledih begunci nove vrste. Begunci, ki jih proizvaja kapitalizem in kriza kot njegova ključna značilnost. Gre za armado delovne sile, ki se premika z enega na drug konec Evrope. Realne posledice tega procesa pa bodo vidne šele čez nekaj let, še pravijo delavci.
Proti begu. Če bi kriza prizadela le Slovenijo, bi bila migracija za nekatere morda lahko rešitev. A vse bolj se zdi, da je bolj kot individualni beg potrebno kolektivno spreminjanje realnosti, ki jo živimo tu in zdaj. Pri tem rešitev ni v novih oblikah zategovanja pasov, temveč v solidarnosti, vzajemni pomoči in temeljnem premisleku o sistemskem okviru, v katerem živimo.
