Takole gre: Danes 70-letna Majda Novak (ime je izmišljeno) se je rodila še v času druge svetovne vojne, a bila je še majhna, tako da se takratnih grozot ne spominja. V času Jugoslavije je hodila v šolo, nemudoma dobila prvo službo (v tej je najverjetneje ostala do konca življenja, in to je ni prav nič motilo) in z možem začela graditi hišo. Če podjetje, v katerem je bila zaposlena, s padcem socializma in nekdanje države ni potonilo, je penzijo dočakala v novi državi Sloveniji. In to daleč pred trenutno gospodarsko in finančno krizo in še dlje od kakršnekoli pokojninske reforme, nekje v prvih letih samostojne Slovenije.
Penzijo tako ima. Če so bili v družini še kakšni prihranki, je morda kateremu od potomcev po Jazbinškovem zakonu pomagala kupiti celo kako stanovanje. V službo je hodila nekaj manj kot 40 let, v penzionu jih je preživela 16, če bo zdrava, jih utegne še enkrat toliko.
Njena vnukinja Anja Novak (tudi to ime je izmišljeno) se je rodila leta 1985. V osnovno šolo je šla že po razpadu Jugoslavije, na fakulteto se je vpisala malo po prelomu tisočletja. Šolninam se je k sreči izognila (kar ne pomeni, da se jim bodo tudi njeni otroci) pa tudi doštudirala je v času študentskih bonov, štipendij in prosperitete.
Toda z njo je doštudiralo še okoli 80 odstotkov mladine, ki se vpisuje na fakultete. Prve zaposlitve ni bilo. No, z nekaj sreče je prišla čez kako leto in pol – presenetljivo z začetkom gospodarske krize v svetu (Slovenijo pač zadene z nekaj zamika). Od njenih osmih bližnjih sošolcev s fakultete so službo dobili štirje. Štirje kombinirajo s podaljševanjem študentskega statusa, avtorskimi pogodbami, honorarnimi deli. Stanovanja si za zdaj ne more kupiti, mogoče si ga bo pri 30. letih (s kreditom na simboličnih 30 let) ob pomoči staršev, ki so na srečo davno odplačali “jazbinškovega”.
Pokojnino (če sploh) pa bo dočakala pri starosti, ko je bila njena babica že najmanj deset let doma.
