Ko je treba po pomoč, gre tujcem bolj od rok

Če bi na Rdečem križu in Karitasu beležili podatke o razdeljeni pomoči glede na narodnost in če bi na podlagi tega pomoč, ker je ni dovolj za vse prosilce, delili enakomerno med Slovence in tujce, bi bila to v nebo vpijoča diskriminacija. Kajti edino pravilo, ki naj bi se ga humanitarci v takih primerih držali, je razdeljevanje po ključu: najprej najbolj potrebnim. In ker se tega striktno držijo, se zgodi, da Slovenci nemalokrat izvisijo. Ne samo zato, ker so preponosni, da bi prosili pomoč, temveč tudi zato, ker imajo nekaj lastnine, čeprav nič za v lonec.

Kdo je bolj potreben? Številke o prihodkih, ki kažejo, kdo je pomoči najbolj potreben, torej včasih lažejo. Kot pri bosanski družini, ki je živela v stanovanju za socialno šibke v propadajočem podeželskem dvorcu. Najemnine jim ni bilo treba plačevati, živeli so v glavnem od socialnih pomoči. Ko je želel novi lastnik dvorec obnoviti in stanovalce izseliti, je naletel na velik odpor. Največjega, s tožbo do višjega sodišča, je bil deležen od družine, ki je imela v Bosni svojo hišo in jo je dajala v najem. Zakaj potem vse socialne ugodnosti? Ker naša zakonodaja ne zazna vseh nepremičnin tujcev, saj na primer prav z Bosno in Hercegovino o tem nimamo sporazuma.

Ob primerih, ko je tujcem lažje pridobiti pomoč, se ne zdi več tako nenavadno, da na omenjenih humanitarnih organizacijah neuradno vendarle vedo, katere narodnosti so prejemniki njihovih pomoči. Ko jim bodo začeli donatorji še bolj množično darovati zgolj za slovenske družine, jim bodo ti seznami najbrž prišli prav.

 

Komentar se nanaša na članek Tujcev več, čeprav je dela manj.