Iz piratstva nazaj na vinilke

Pod Alpami se zdi, da piratstvo nima prave alternative. Vzemimo ljubitelje nadaljevank. Nov del priljubljene serije boste na spletu našli le nekaj ur po tem, ko so ga prvič predvajali v ZDA. Torej lahko nadaljevanko gledate po istem urniku kot čez lužo. Nič več polletnega, letnega ali desetletnega zamika kot na TV. Nobene možnosti, da bi ta posamezni del že videli. Amerika.

Kako je s filmi, vemo vsi, in to že dolgo. Največja, najažurnejša in najkakovostnejša izbira filmov je ravno na piratski strani spleta. Nič sprehodov do izposojevalnic, nič reklam, nič zdolgočasenega gledanja že desetič istega filma v slabi kakovosti na TV. Sploh brez prave alternative pa je glasba; še na Applovem iTunesu smo približno enakopravni šele nekaj mesecev. Cedeji? Kaj pa je že to?

Argument za piratstvo ali proti njemu pri nas tako ni le vprašanje plačevanja za avtorska dela, ampak tudi vprašanje izrabe sodobnih tehnologij. In ne nazadnje udobnosti. Zakaj bi morali gledati manj filmov in nadaljevank ali poslušati manj mp3-jev, kot smo se v zadnjih letih navadili? Naj se trg prilagodi in ceno zniža glede na povečano količino. Stroškov na posamezni izvod ni, zaslužek pa bi bil tako enak ali bistveno večji.

Povedano drugače, s popolnim zaprtjem piratskih pipic bi Slovenci tehnološko nazadovali, saj legalne tehnologije, modeli zaračunavanja in razlikovanje po regijah preprosto niso več prilagojeni sodobnim (slovenskim) odjemalcem različnih avtorskih del. Slovence bi v 21. stoletju k “pravi veri” radi znova vračali zgolj z zažiganjem Biblij.

Poštena cena za enkratno (ali pa neomejeno; koliko filmov pa si realno ogledate več kot enkrat?) predvajanje s spleta snetega filma bi bila recimo kakšna dva evra. Za nadaljevanko en evro. Vstopnica za kino je okoli pet evrov, pa je vsa tehnologija predvajanja njihova. Sprejemljiv se zdi tudi razumen mesečni pavšal. Gospodje, časi vinilk so minili.