Pravzaprav se ne spomnim niti ene svetle izjeme, ko bi zdravstvene institucije z ministrstvom vred zmogle same pri sebi pokazati, da znajo pozdraviti akutne anomalije in kronično pomanjkanje reda.
Zadnja dva dneva se gotovo vsi sprašujemo, ali je po vsem že videnem mogoče tudi, da na onkološkem inštitutu zdravijo z nepreverjenimi metodami in brez privoljenja staršev. Če je to res, je to, oprostite, katastrofa. A dvomim, da je zgodba tako črno-bela. In še sreča, da je deček preživel.
Kljub temu se zdravstvene institucije zdaj zavijajo v meglo in opletajo z nekimi notranjimi nadzori.
Ko pa je jasno, da vsak zdravnik z licenco verjetno zna pogledati v medicinsko dokumentacijo in nam za božjo voljo povedati – za kaj je šlo. Pa ne čez en, dva ali tri mesece – ampak čez dva dni! Saj nismo v kameni dobi.
Samoohranjanje. Ampak ne, v zdravstvu jasni odgovori o odločitvah in postopkih drugih zdravnikov niso mogoči. Škoda je, da se zdravniki ne zavedajo (oziroma se vsaj ne zavedajo v zadostni večini, da bi kaj spremenili), da za svoj slab ugled tako skrbijo kar sami.
In zadnja zgodba, da so cene, ki se pri nas zaračunavajo v samoplačniških ordinacijah, vnaprej dogovorjene, torej da trga ne zlorabljajo le ivani zidarji, kaže, kako je tudi zdravstvo na koncu le "biznis – dopoldne delam v UKC, popoldne pa za kartelno ceno še privatno. Kdo mi pa kaj more."
