Država gasi na vseh koncih, a v nekem trenutku bo požarov verjetno preveč.
Žurnal24 main
S statistiko je pač tako, da vedno ne odraža realne slike, pogosto pa tudi spregleda, da za številkami stojijo realni ljudje. Poglejmo primer Bele krajine. Ker je statistično vodena v jugovzhodni regiji, se realna slika brezposelnosti in brezperspektivnosti utopi v splošnih številkah, ki so na račun gospodarsko močnejšega Novega mesta višje. Pa niso edini. Na relativno majhnem območju Slovenije imamo izjemno velike razlike v življenjskem standardu. K temu, da ostajajo nevidne, prispevajo različni faktorji. Po eni strani se v družbi socialne težave še vedno razumejo kot individualen problem. Ljudi je še vedno sram prositi za pomoč, saj se jim vsiljuje prepričanje, da je to, da so brez službe, posledica njihove nesposobnosti, ne pa dejstva, da živimo v gospodarskem sistemu, ki mora za svoj obstoj vzdrževati rezervno armado brezposelne delovne sile. K nevidnosti prispeva tudi dejstvo, da ima na račun prejšnjih ureditev večina starejših bivališča, ki rešujejo tudi mlajše. Številni imajo na voljo tudi vrtove, ki omogočajo vsaj delno prehransko samooskrbo.
Dovolj. A na argumentacijo države, da bi nam lahko bilo še huje, ne moremo pristati. Ogromno ljudi je že leta, in ne le v času zadnje krize, odrinjenih na rob družbe. So prekerni, oropani življenja, nevidni. Njihov bes se zrcali na ulicah med vstajami. Njihova jeza družbo sili k temeljnemu premisleku: bomo še naprej gasili manjše požare s tem ali onim projektom, ki reši nekaj ljudi, ali pa bomo začeli pogovor o tem, kako lahko sistem spremenimo v temeljih tako, da bo solidarnost na prvem mestu?
Komentar se nanaša na članek Denar leti v Pomurje, rezultata ni.
