Zgodba zdravstvo je zapletena. Kolač se reže v Ljubljani. Vsako leto se 2,4 milijarde evrov razdeli 14 bolnišnicam in nepreglednemu bataljonu zdravstvenih domov. Vsak svoj kos nato upravlja po svoje. Prvi samo zdravijo, drugi še zidajo, tretji intenzivno izobražujejo, četrti šparajo. Večina pa jih ima pri tem svoj ozek, egoističen horizont. Dogovarjanje, ekonomika in iskanje skupnega interesa je področje, na katerem naše zdravstvo gladko pogrne. Vsak direktor bolnišnice in predstojnik je pač car na lastnem vrtu. Tako imamo za 60 milijonov evrov prostih ur v operacijskih dvoranah, pa za skoraj 30 milijonov evrov neopravljenih pregledov na CT-aparaturah. In ne boste verjeli, tudi 40 zdravnikov na zavodu za zaposlovanje. In 190 tisoč ljudi na čakalnih seznamih.
Grdi so drugi. Ko smo raziskovali, kako je mogoče kupiti najsodobnejšo aparaturo, izobraziti tim zdravnikov, nato pa na njej ne zdraviti ali pregledovati ljudi, smo ostali brez jasnih odgovorov, kdo je kriv. Vsak kaže s prstom: “Grdi so oni drugi.” Minister problema v resnici ne pogleda, ne postavi resnih pravil in sankcij. Pacienti, ki se znajdejo v tem kolesju, pa – čakajo. V Celju je operacija raka na prostati s pomočjo novega robota, kupljenega z javnim denarjem, odvisna od donacij. Sliši se kot hec, pa ni. Za 420 bolnikov, kolikor bi se jih lahko na leto tam še operiralo, donacij (še) ni. A minister je še v sedlu, šef zdravstvene blagajne bo dobil še en mandat. Mercator pa bo donacijo dal za novo aparaturo – le da na onkološkem inštitutu. Lepa, a škoda da vrtičkarska gesta.
