“Obveznega drugega tujega jezika niti nismo uvedli v vse šole, pa ga že ukinjamo,” je bilo slišati pripombe ob napovedani noveli zakona o osnovni šoli (ZOŠ), ki ga predlaga izbirno. Toda kaj se niso že ob njegovi uvedbi za časa ministra Zvera dvigovali glasovi, da sprememba ni dovolj premišljena? Pomisleki so tudi zaradi številčnega ocenjevanja v tretjem razredu, se pa tudi zagovorniki opisnega strinjajo, da so ocene staršem bolj jasne kot latovščina, ki se v spričevalih znajde po sistemu copy-paste.
Poleg tega je ocena za otroke motivacija, konkretna nagrada za vloženi trud, čeprav ne nujno sorazmerna. A tudi to se da rešiti: preveriti razumevanje prebranega in otroku pomagati, da najde lasten učni slog, pri čemer je lahko v pomoč že šolska svetovalna delavka. Zdajšnji četrtošolčki doživljajo šok za šokom. Za svoje delo začnejo dobivati številčne ocene, dobijo prvi tuji jezik in dostikrat dobijo novega razrednika, s katerim morajo šele vzpostaviti komunikacijo. Po novem pa bi jezik dobili v drugem, ocene v tretjem, novega razrednika pa v četrtem. Lepo po vrsti, a vse spremembe ne bodo poceni.
Vojna. Zadnji mesec je minil v vojni med učbeniškimi založniki in šolskim ministrom. Padle so že tudi žrtve – družine z več otroki so ob brezplačne delovne zvezke. Založniki se zavzemajo za brezplačne učbenike za vse, poudarjajo, da postopno, minister pa vztraja, da gre za kampanjo, ki je usmerjena v profit. Dejstvo je, da denarja ni, lahko pa bi se otrokom in staršem v korist po odraslo pogovorili o drugih možnih rešitvah
