Potrebovali smo pa še posebno policijsko enoto in posebej specializirane sodnike. Takšne udarne napovedi so se dan za dnem vrstile pred več kot dvema letoma. Danes se izteka junij 2012, boj skupnega trojčka pa je bolj kot ne, milo rečeno, še v plenicah.
(Ne)popolno. Na policijskem Nacionalnem preiskovalnem uradu niti slučajno niso zasedena vsa delovna mesta. Povsem kadrovsko preluknjana je tudi posebna tožilska skupina. Prejšnja vlada ji je v odhajanju na vrat na nos dodelila novega šefa z argumentom, da bo šele z njim lahko objavljen razpis za nove člane skupine.
Skoraj pol leta pozneje je tožilcev še vedno premalo, razpis pa razveljavljen. Za novo službo pa se niso grebli niti sodniki, ko smo ustanavljali nove specializirane sodniške oddelke. In ko potegnem črto pod to kronologijo organiziranja “ostrega” boja proti kriminalu v državi, mi ni najbolj jasno, kako se je ta boj sploh lahko napovedal, ne da bi se prej borce vprašalo, ali so se v danih pogojih sploh pripravljeni boriti.
Nisem prepričana, da sta nevarno delo in plača, ki te nevarnosti nikakor ne odtehta, edina pomisleka, ki ju imajo policisti, tožilci in sodniki, ko razmišljajo o delu v vseh treh posebnih organih. Bolj me skrbi to, da pri njih pretehta zavest, da pri svojem boju proti kriminalu vendarle ne bodo neodvisni.
