Sovražnik
Pri odpuščanju so delodajalci praviloma sovražniki – ne glede na okoliščine. Upam, da se zaradi pisanja sledečih vrstic ne bom znašla v podobnem položaju. Stvari namreč niso enoznačne, in kot so večkrat poudarili sogovorniki, je ključna individualna obravnava. A nekatere stvari se mi zdijo vsaj nenavadne, če ne že sporne. Recimo primer naše sogovornice. Do zdaj že nekdanjega delodajalca ne kuje posebnih zamer, vendar jo, kot pravi, žalosti predvsem dejstvo, da je otroke sicer nameravala imeti, a jih zdaj (vsaj nekaj časa) pač ne bo imela, saj nima službe. Čeprav bi raje obdržali njo, ampak "saj veš, tista druga ima otroke". Delodajalec ni le "rešil" dohodkov mame, ki si je družino že ustvarila, ampak je tudi onemogočil drugi bodoči mladi družini, da to sploh postane. Mora imeti delodajalec vlogo socialnega korektiva? Ne želim, da bi starše oropali katere izmed pravic. A dokler trobimo o nujnosti ustvarjanja novih delovnih mest, učinkovitosti, ustvarjalnosti, dvigu konkurenčnosti in rastočem gospodarstvu, naj bodo to ključna vodila vsakega podjetja, če se že zgodi situacija, v kateri izbira, koga postaviti na cesto. Ne pa da obstajajo točkovniki za odpuščanje, po katerih delavec sicer prejme največje možno število točk za nadpovprečno delovno uspešnost, a jih v isti sapi izgubi, ker je njegov partner kmet z več kot štirimi hektari zemljišč. Kaj ti bo torba, če imaš kolo?!
