V nekih drugih toplicah so jim v preteklosti šli na roke, ker takšen dogodek, če že ne prinese dobička, vsaj zagotavlja službe zaposlenim – torej pokriva materialne in vse druge stroške. Časi danes so drugačni in tako naprej. Direktorjev odgovor je bil jasen. Mi se tega ne gremo in zato cvetimo, vsi drugi v turizmu pa životarijo ... Oba sta dobila svojo lekcijo. Direktor o solidarnosti s pridihom socializma, upokojenka o kapitalizmu.In glej ga zlomka, čez nekaj dni je žensko poklicala direktorjeva tajnica, ker sam očitno ni imel obraza, in ji povedala, da so njene pogoje sprejeli. In upokojenci so feštali.
Kaj se lahko naučimo iz te sicer čisto resnične basni? Reforme so nujne. Tako trga dela kot pokojninskega sistema. In to čim prej. Potrebujemo pa še eno reformo, tisto najpomembnejšo – reformo v glavah. Direktorjem, lastnikom in tistim, ki vodijo to državo, mora biti jasno, da se v teh časih ne borimo več za dobičke, ampak za preživetje. Ne podjetij, ne države, ampak vseh nas. Naučiti se moramo skromnosti in sobivanja. Če upokojenci nečesa ne zmorejo, se jim je treba prilagoditi, da preživimo tako mi kot oni. Rešujemo skratka sistem, ne posameznikov.
Rezerv je dovolj povsod. Če Robert Golob vskoči na trg plina in vsi za njim znižujejo cene ... lepo vas prosim. Sistem, v katerem živimo, je prenapihnjen. Odirajo nas na vsakem koraku, preživetje je samoumevno, presežki gredo za neumnosti. Naučene lekcije kot tista iz basni najedajo samoumevno osnovo. Upokojenka pa živi v realnem svetu in ta danes je, kakršen je. Reforme? Absolutno. A začnimo vsak pri sebi.
