Zgodba je enostavna. Želena nosečnost se je v 16 tednu prekinila, starša pa bi rada otroka pokopala. Pika. Je to po predpisih zarodek, posledica splava ali mrtvorojeni otrok, ni pomembno. Ali menite, da iz celic človek nastane ob spočetju, v 22 tednu ali z rojstvom, ni pomembno. Kaj menijo zdravniki, uradniki ali demokratična večina, ni pomembno. Pokop je želja staršev, njena uresničitev ne omejuje nikogar, ne žali nikogar, ni strošek za javne finance, treba jo je spoštovati.
Zarodku je nehalo biti srce, zdravniki so sprožili porod, po osmih urah se je rodila Elizabeta. Starša sta želela hčer pokopati, a so jima povedali, da to ni mogoče in da se zarodek odloži kot medicinski biološki odpadek.
Dobil sem pojasnila, zaradi katerega pravilnika pokop ni možen, odzive, tretji dan ukvarjanja z zgodbo pa sem končno dobil odgovore, da pokop je možen. V Ljubljani ga izvajajo. To informacijo sem želel čim prej, še preden zarodek v nasprotju z željo staršev odložijo kot odpadek, prenesti vsem vpletenim. Prek uredništva portala casnik.si sem odgovore poslal staršem, poklical sem v bolnišnico Ptuj ter jim poslal odgovore, klical sem zastopnika pacientovih pravic, ki se je ukvarjal s primerom, a ga nisem dobil, zato sem mu poslal elektronsko pošto. Na koncu sem poklical tudi zdravnika v Maribor, s katerim se je zastopnik pacientovih pravic pogovarjal o primeru. V Maribor so namreč mrtvi zarodek prepeljali na obdukcijo. In doživel sem hladen tuš.
Ko sem mu povedal, da kličem zaradi primera na Ptuju mrtvorojene deklice me je najprej nadrl, da ne gre za mrtvorojenega otroka in da sem vse skupaj popolnoma napačno zastavil, ko sem mu poskušal povedati, da možnost pogreba obstaja in da ga v Ljubljani opravijo, pa mi je dejal, da ga čisto nič ne zanima, kaj počnejo v Ljubljani.
Bil sem šokiran, malo nad aroganco, predvsem pa nad tem, da ga rešitev zapleta ni niti zanimala niti ni bil pripravljen pomagati, na primer z namigom, da se s tem ukvarja pravna služba in njihovimi kontakti. Njemu je očitno vse jasno: pozna pravilnik, ve, da se v 16 tednu zgodi splav in da je treba zarodek pospraviti kot biološki medicinski odpadek. Čudi ga najbrž le, zakaj staršem to ni jasno in jezi, da uporabljam popolnoma napačno terminologijo.
Upam, da je bil name jezen, ker sem novinar, ker ga motim na delovnem mestu, ker je bil morda že 30 ur v službi in upam, da je do ljudi, ki jih srečuje po službeni dolžnosti, bolj prijazen. Predvsem pa upam, da se bosta starša lahko poslovila od svoje hčerke tako, kot si želita. Če bi kaj pomagalo, bi zdravnika v Maribor poklical še enkrat.
