"Ko greš enkrat v politiko, poti nazaj ni več"

Izteka se vam drugi mandat informacijske pooblaščenke, zdaj kandidirate za direktorico RTV Slovenija. Kako to, da vas spet mikajo mediji, in ali se tja podajate z "žegnom" politike?
Prijavila sem se, ker iskreno želim nekaj narediti. Jasno in glasno lahko tudi povem, da sem preverjala podporo pri članih programskega sveta. To so tisti ljudje, ki imenujejo generalnega direktorja. Res je, da osem članov imenuje politika, ampak brez njih ne gre, treba se je pogovarjati tudi z njimi. Z večino sem se torej pogovarjala, ampak sama, ker nisem želela, da bi zame lobirala politika. Igram z odprtimi kartami, drugi so modro tiho. Prijavila sem se, ker želim zmagati. Zmagati pa želim, ker vem, da je mogoče iz te hiše še nekaj narediti. Imam željo, voljo in znanje. Ta hiša ne ve več, kaj je njeno poslanstvo. V teh časih je treba vrniti zaupanje javni televiziji, družbi pa tudi prek nacionalke pomagati, da se vrne v tirnice, ki bodo peljale tja, kamor si vsi želimo.

Kaj pa bi spremenili na RTV?
V tem trenutku o programu ne bi želela govoriti, ker se mi zdi prav, da ga najprej dobijo programski svetniki. Obljubim, da ga bom javno objavila, pripravljena sem ga zagovarjati in poslušati kritike. Zdi pa se mi prav, da ga najprej vidijo svetniki.

Menite, da ste boljša kandidatka kot Dimitrij Rupel?
Absolutno.

Pretekli konec tedna je poslanka Alenka Jeraj iz SDS dejala, da država že več let sofinancira medije, da bi bil medijski prostor bolj uravnotežen, pa tega še niso dosegli, in da je treba o tem ponovno razmisliti. Kako ocenjujete takšne želje politike po vpletanju v medije?
Ne delajmo si utvar. Politika se bo vedno želela vpletati v medije, še posebej izrazita je ta želja na nacionalni radioteleviziji. Koliko vodstvo dovoli, da se to počne, je stvar njihove kredibilnosti in presoje. Sama menim, da se nima kaj vpletati v dnevno poslovanje zavoda, zagotovo pa politiko potrebujemo. Če ne drugje, pri sprejemu ustrezne zakonodaje, ki regulira tako velik medijski konglomerat. Tu pa ima glavno nalogo generalni direktor – politiko mora prepričati, kakšna naj bo zakonodaja, ki bo omogočala razvoj te hiše.

Zakaj pa vas politika ne zanima? Alenka Bratušek vas je recimo povabila na razgovor, ko je sestavljala vlado. Zakaj ste se takrat odločili, da se njeni ekipi ne pridružite?
Nikoli nisem bila v nobeni politični stranki in nikoli se nisem nobeni ponujala. Jih pa veliko hodi k meni prosit, da bi zanje kandidirala. Do zdaj sem vedno rekla: "Ne, politika me ne zanima." Tudi zdaj, ko sem na nekem življenjskem razpotju in imam pred seboj še 15 let najbolj produktivnega intelektualnega življenja. Morda se bo slišalo malce "desno", ampak jaz bi za to domovino rada še kaj naredila kot strokovnjakinja. Ni še čas, da grem v politiko. Ne bom rekla, da nikoli ne bom šla, ampak v tem trenutku se bolj vidim v kakšni drugi vlogi, kjer se da z mojo vizijo in energijo narediti še kaj dobrega.

Civilna družba je zelo glasna, ko gre za opozarjanje na razmere v državi. Vi ste sicer funkcionarka, ki pa po javnomnenjskih raziskavah sodeč uživa precejšnje zaupanje javnosti. Zakaj tisti, ki veljate za nekakšne moralne avtoritete, ne prevzamete odgovornosti in se dejavneje ne angažirate?
Ko greš enkrat v politiko, poti nazaj ni več. Potem se te sodi samo še po tem, čigav si. V Sloveniji smo parlamentarno demokracijo, kjer politični prostor regulira več strank, pripeljali do te faze, da je politika nekaj, česar si zdravorazumski človek ne želi. Ko enkrat prestopiš ta prag, strokovnost namreč ne velja popolnoma nič več. To bi moralo tiste, ki gradijo našo prihodnost, skrbeti.

Bi moral politik, če ga ujamejo na laži, po vašem mnenju odstopiti?
Eden od modusov operandi politike je, da se zavaja, velikokrat tudi z lažmi. Vprašanje je, za kako veliko laž gre. Če nekdo laže o javnem denarju, da se izkaže, da je denar porabil za nekaj drugega, kot je obljubljal, je to velika laž. Pri manjših lažeh pa mora politik premisliti, za kakšne vrednote se zavzema, in se na podlagi tega odločiti, ali bo iz politike odšel ali ne. Zdi pa se mi, da smo tudi tukaj stvari pripeljali do nekega absurda. Za čisto vsako malenkost se od politikov zahteva odstop. Vsi smo krvavi pod kožo, vsi delamo napake. Morda bi se javnost drugače odzvala, če bi politiki napake priznali. Jih pa ne; morda je zato zahteva javnosti po odstopih toliko večja.

Kakšno je vaše mnenje o aferi notranjega ministra Gregorja Viranta glede nakupa letalskih vozovnic?
Ne bom je komentirala, ker imamo v zvezi s tem odprt inšpekcijski postopek zaradi novinarjev, ki so razkrili elektronska sporočila.

Kako pa ocenjujete postopek imenovanja novega vodstva Komisije za preprečevanje korupcije (KPK)? Ugled institucije je povsem degradiran ...
Dejstvo je, da je komisija obglavljena. V prvi vrsti menim, da je zakonodaja tista, ki jo je treba popraviti. Preiskovanci namreč zdaj nimajo popolnoma nobenih procesnih pravic. Naj gre za gospoda Janšo ali gospoda Jankovića – oba bi morala imeti jasno zapisane procesne pravice. Očitki, da gre za politično motiviran organ, so posledica slabe zakonodaje. Glede gospoda Štefaneca pa mislim, da je debata o tem, ali je član politične stranke ali ne, zgrešena. Vprašajmo se raje, ali je sposoben voditi protikorupcijsko komisijo. Tukaj od predsednika republike pričakujem, da se bo znal odločiti. Odgovornost je na njem, ne na komisiji, ki ga je izbrala. On je tisti, ki ga je imenoval in mora zdaj zagovarjati to rešitev.

Saša Despot

Če sem prav izračunal, ste v svojih dveh mandatih gledali pod prste petim vladam. Katera je bila pri načinu vladanja najskrivnostnejša?
Vse vlade so enake. Ko so na vladi, želijo skrivati, ko so v opoziciji, uporabljajo zakon o dostopu do informacij javnega značaja, da lahko vladi gledajo pod prste. Niti ena ni bila drugačna od druge. Vse so bile z mojimi odločitvami kdaj nezadovoljne, nobena ni bila srečna s transparentnostjo.

Tik pred sprejetjem je novela zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Lahko na kratko pojasnite, kaj se spreminja?
Zakon korupcije v Sloveniji ne bo zmanjšal, omogoča pa razkrivanje malverzacij, ki se v družbi dogajajo v ozadju. Štiri leta sem opozarjala, da se je pranje javnega denarja preselilo iz ožje javne uprave v paradržavo, v podjetja, ki so v lasti države, občin ali javnih zavodov. Nihče me ni poslušal. Zdaj se je pokazalo, koliko ljudi je lobiralo proti močnim določilom tega zakona. Zakon, ki čaka na ponovni sprejem po vetu v državnem svetu, je zelo velik kompromis tistega, kar smo v osnovi želeli. Omenjena podjetja bodo morala proaktivno razkriti le avtorske, sponzorske, donatorske in svetovalne pogodbe ter na zahtevo dokumente, ki se dotikajo razpolaganja s stvarnim premoženjem, vse drugo bo lahko še naprej skrito. Mi tukaj zaostajamo za Hrvaško in Srbijo, kjer so ta podjetja razkrivanju podatkov zavezana v celoti in se o tem presoja od primera do primera.

Se strinjate s predsednikom KPK Goranom Klemenčičem, da bo v naslednjih letih največje tveganje za korupcijo predstavljalo poslovanje slabe banke?
Se. Novela zakona o dostopu do informacij javnega značaja govori o transparentnosti kreditov, ki se bodo prenesli na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB). Govorimo torej o transparentnosti drugega koraka, nič pa nismo povedali o transparentnosti prvega koraka, torej o načinu izbora kreditov, ki so bili tja preneseni. Na DUTB so se prenašali krediti, ki so še živi, zgodilo pa se je tudi obratno, da so namreč na komercialnih bankah ostala posojila, ki bi morala biti na slabi banki. Nihče mi ne zna pojasniti, kako se je to zgodilo. In skrivalnic okrog 3,5-milijardne bančne luknje je še več. Banka Slovenije se gre skrivalnice – od 98 strani enega od skupščinskih zapisnikov podržavljenja bank sta bili javno dostopni le dve strani. Vse te skrivalnice kar kličejo po večjem nadzoru in previdnosti glede vsega, kar se je dogajalo v ozadju te velikanske bančne luknje.

Koliko zasebnosti imamo ljudje še dandanes? Sprašujem v kontekstu informacijske tehnologije, ki napreduje s svetlobno hitrostjo. Ravno včeraj sem v The Washington Postu bral, da je NSA razvila sistem, ki lahko posname za en mesec vseh telefonskih pogovorov iz določene države, ta pa se lahko na to storitev naroči.
To je strašljivo. Varuhi bomo morali v prihodnje še bolj kričati, da družba popolnega nadzora ni več družba svobode.

Toda popoln nadzor že obstaja, mar ne?
Ne. Mi poskušamo doseči, da se različne baze podatkov med seboj ne povezujejo. Ko bomo imeli na vrhu piramide velikega brata, ki bo imel dostop do vseh baz podatkov, je vojna izgubljena. Zdaj izgubljamo bitke. Je pa treba med posameznimi bazami zgraditi požarne zidove. Prvi preizkusni kamen je ravno regulacija obveščevalnih služb. Tam je pohlep po podatkih neskončen in nam stvari uhajajo iz rok. Na neki nadnacionalni ravni bo treba uvesti nadzor, ki bo te dejavnosti nadziral. Danes je nenadzorovana izmenjava podatkov med varnostnoobveščevalnimi službami največja siva lisa. Vse države imajo jasne pravne podlage, po katerih lahko posegajo v komunikacijsko zasebnost državljanov. Če vidijo, da tega doma ne morejo narediti, gredo k sosedom in rečejo, naj tarčo ujamejo na mednarodnih zvezah, podatke pa jim nato posredujejo v okviru bilateralne izmenjave med varnostnoobveščevalnimi službami. Mimo vseh pravnih pravil, torej.

Saša Despot

Imate kakšen primer, kako se lahko podatki izkoristijo?
Mi, ki se s tem ukvarjamo, približno vemo, kaj se dogaja v ozadju. Pri Googlu, Amazonu in Facebooku je v ozadju množična obdelava osebnih podatkov. Gredo se podatkovno rudarjenje; večje ko so baze podatkov, večji so apetiti – ne samo oglaševalcev, ampak tudi obveščevalnih agencij – po teh podatkih. Posameznik nikoli ne bo vedel, da je nekaj narobe, dokler ga ne bo nekaj doletelo. Dokler ne bo nekdo prišel v ZDA in mu ne bodo pustili vstopiti v državo rekoč: "Ste potencialni terorist, pri nas nimate kaj iskati." Nič vam ne bo jasno, zakaj, kakšno "čudno" sled ste pustili kje v digitalnem okolju. Dala vam bom še en primer iz Slovenije: nekdo je vdrl na spletno stran ekstremistične skupine Hervardi in objavil seznam članov te skupine. Javilo se je kar nekaj ljudi, ki so se znašli na tem seznamu, a so pri njih zgolj kupili knjigo, saj prodajajo tudi knjige z nacionalistično vsebino. Znašli so se v bazi podatkov in zdaj so razkriti kot potencialni ekstremisti.

Kaj pa splet – ga je sploh mogoče regulirati? Imata regulacija spleta in svoboda posameznika stično točko?
Splet je postal virtualno življenje številnih, pozabljamo pa, da bi se morali v njem vesti zelo podobno kot v resničnem svetu. Pa se ne, ker ima splet svoje prednosti zaradi anonimnosti. Vsaj na področju sovražnega govora in drugih verbalnih spletnih bitk pa bodo države morale nekaj urediti. Tudi s pomočjo glavnih medijev. Forumi glavnih časopisov bi morali denimo postati uredniško urejane vsebine. Kdor želi pisati vsebine, ki so polne žaljivk in laži, naj ustvari svoj blog, na katerem lahko piše, kar želi. Resni mediji pa bi se morali zavedati, da pač ne bi smeli biti poligon za sovražnosti, predvsem zato, ker danes posameznik nima nobenega pravnega vzvoda, kako preganjati tistega, ki ga je žalil na forumu, in družba tudi nima učinkovitih ukrepov, kako drugače omejiti tiste, ki svinjajo po forumih.