Kdo je Janez Janša?

Kdo je Janez Janša?
Po podatkih statističnega urada Slovenije se kombinacija imena in priimka Janez Janša pojavlja 12-krat.

Koliko je pred vašim preimenovanjem v Janeza Janšo obstajalo ljudi z imenom Emil Hrvatin?
Tega nisem preveril, vem pa, da je bil eden v kraju Matulji, kjer sem odraščal, da je v Ajdovščini nekdo po imenu Emil Hrvatin v 80. letih igral rokomet, nato pa je doživel prometno nesrečo in je bil po njem poimenovan memorialni turnir, in da je pred nekaj leti v Kopru izginil 82-letni Emil Hrvatin, ki so ga potem iskali. Upam, da so ga tudi našli.

Je kdo kdaj rekel, da Emil Hrvatin zveni lepše kot Janez Janša?
Ja.

Je živeti kot Janez Janša lažje ali težje?
Če vprašanje meri na spremembo imena, je popolnoma enako, ker je ime samo del identitete. Osebnega imena si nismo izbrali sami, to je ena od stvari, ki nam je bila dana in v nekem trenutku lahko vplivamo nanjo in rečemo, da si bomo ime spremenili. Filozof Mladen Dolar zelo lepo pove, ko pravi, da smo mi epizoda v življenju našega imena in da je ime tisto, kar nas nadživi. Po imenu se nas bodo spominjali. Druga stvar pa je, da naše ime dosti bolj uporabljajo drugi kot mi sami.

Je Janez Janša drugačen od Emila Hrvatina?
Shakespearova Julija pravi, da bi tisto, čemur rečemo vrtnica, enako sladko dišalo pod drugim imenom, in prosi Romea, naj spremeni ime, da bi bila njuna ljubezen možna. Dolar v enem od zadnjih prizorov filma Jaz sem Janez Janša trdi, da Emil Hrvatin pod imenom Janez Janša ne diši enako kot prej, poglede na to temo pa v filmu sklene moja mama, ki zelo jasno in jedrnato pove, da sem jaz zanjo Emil, in pika.

Ko pridete domov, ste torej Emil?
Emil in Janez nista edina načina, na katera me ljudje nagovarjajo. Nagovarjajo me kot oči, ljubi, srce, šef, gospod predsednik, dear, darling, barba in tako naprej.

Ali film pojasnjuje, zakaj ste se preimenovali?
Film predvsem razgrne vprašanje razmerja med imenom in identiteto, se pravi, koliko smo del imena in koliko je ime del nas. Veliko primerov ljudi z različnih koncev sveta govori o svojih izkušnjah, našem odnosu in odnosu družbe do imen. Zelo zanimiv je primer italijanskega mesteca Chioggia, kjer živi približno 30 tisoč ljudi in kjer imajo pretežno dva priimka – Boscolo in Tiozzo, kar seveda proizvaja totalno zmešnjavo. Italijanska vlada je zato sprejela poseben zakon, po katerem je v tem mestu sestavni del imena lahko tudi vzdevek, ampak so ljudje, ki jim to ne pomaga, saj imajo enak tudi vzdevek.

Je ime Janez Janša tudi kaj numerološko prijaznejše?
S tem se nismo ukvarjali, je pa numerologija po nekaterih ocenah drugi razlog za spremembo imena. Prvi je poroka.

Kaj je bil razlog pri vas?
Pri meni so bili osebni razlogi.

Kaj pa izbira imena?
Do tega imena je prišlo iz osebnih razlogov, ki jih ne bi razlagal.

Vaša sprememba imena je imela finančne posledice. Jih lahko opišete?
Pred kratkim ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport ni hotelo izpolniti svojih pogodbenih obveznosti, in to samo v primeru zavodov Maska in Aksioma. Ko je javnost zastavila to vprašanje, so najprej zavrnili namigovanja, da gre za različno obravnavo teh dveh organizacij, potem pa so v pismu v Reporterju dali zelo jasno vedeti, da želijo spremeniti zakonodajo, ki bi ministru omogočila, da prekine pogodbo pri projektih, pri katerih bi se mu to zazdelo potrebno narediti. Očitno se po različnih zgodovinah diskriminacij na takšni in drugačni osnovi zdaj v Sloveniji srečujemo z diskriminacijo na osnovi osebnega imena in priimka.

Ko ste javnost prosili za pomoč pri iskanju odgovorov, zakaj ministrstvo Maski še vedno dolguje skoraj 74 tisoč evrov in Aksiomi 34 tisoč, niste želeli ugibati o razlogih. Kaj pa zdaj? Ministrstvo ne izplača sredstev, ker ...
Ker različno obravnavajo tiste, ki jim je ime Janez Janša. Se pa po eni strani moram zahvaliti medijem, ker so z zastavljanjem vprašanj proizvedli te odgovore in javnost zdaj ve, da se na ministrstvu pripravljajo spremembe v tej smeri, kar praktično pomeni, da če ministru ni všeč neka predstava, naslednji dan lahko prekine pogodbo. Zdaj pa si lahko vsak sam predstavlja, kaj to pomeni. Po drugi strani pa se je ministrstvo odzvalo in Maski in Aksiomi nakazalo večji del sredstev s precejšnjo možnostjo, da bodo vse pogodbene obveznosti za leto 2012 poravnane.

Res? Kdaj pa so nakazali sredstva?
Maski 23. oktobra in Aksiomi 26. oktobra. S tem, da je pri Aksiomi prišlo do zapleta zaradi razstave Vuka Ćosića. Prvotno je bilo mišljeno, da bo naredil razstavo Bivša prihodnost zdaj, zaradi nespoštovanja pogodbenih obveznosti s strani ministrstva pa se je odločil razstaviti prazno galerijo in kot soavtorja podpisati ministra Žigo Turka, ker je s svojim dejanjem tako močno posegel v vsebino, da ne bi bilo korektno, če se ga ne bi navedlo kot soavtorja razstave.

Ministrstvo je razstavo, pri kateri je bil kot soavtor podpisan Turk, razumelo kot poskus podkupovanja.
Tako. To je vrhunski cinizem. Do razstave je prišlo, ker ministrstvo ni spoštovalo pogodbe, kar je najbolj skrb vzbujajoče, pa je to, da se ministrstvo postavlja v pozicijo moči in namesto da bi zagovarjalo pravno državo, išče luknje v zakonu in želi spremeniti zakonodajo v smeri večjega nadzora in cenzure.

Se vam zdi, da mu manjka smisla za humor?
Ne bi ocenjeval, kdo ga ima in kdo ne, definitivno pa menim, da problemov, povezanih s projekti Janezov Janš, ne bi bilo, če bi si jih kdorkoli od teh, ki se nanje tako paranoidno odzivajo, prišel ogledat. Ni treba, da govorimo z velikimi besedami. Hej, dragi minister in dragi predsednik vlade, pridita pogledat film. Všeč vama bo.

V čem bi film Jaz sem Janez Janša lahko koga užalil ali diskreditiral, kot so zapisali na ministrstvu?
V ničemer. Lahko pa povem, da dobivamo tudi popolnoma nasprotne interpretacije te geste spremembe imena, ki trdijo, da je to podpora politiku in da njegovo ime postavlja tudi v širše kontekste in mu s tem dodaja vrednost, tako da reakcija ni enoznačna.

Ga boste širili v tujini?
Ja, ob čemer moram povedati to, da je moje ime in priimek Janez Janša in ga uporabljam, ker je to pač moje ime in priimek, ne pa moje umetniško ime, in da, če se pogovarjamo v smislu dejstev, naš predsednik vlade ne uporablja svojega uradnega imena, ki je Ivan Janša, kakor je registriran in mu piše v dokumentih. In seveda se potem takoj zastavlja vprašanje, čemu ves tak halo in takšne reakcije, če se ga to sploh ne tiče, saj mu ni tako ime.

Bi rekli, da se preveč pozornosti namenja imenu, ne pa vsebini filma?
Na to moramo pogledati z različnih strani. Kritike so filmu zelo naklonjene, film pa je vključen tudi v program Liffa, kjer sta letos samo dva slovenska filma. Vse to pomeni, da ima potrjene filmske kakovosti. Dejstvo, da smo si mi spremenili ime in film govori o tem, prinaša neko dodatno dimenzijo filmu, ker gre za poseg v življenje ljudi, po drugi strani pa dovolj pove o resničnosti, v kateri živimo. Po mojem ima pozitiven in optimističen ton, ker na neki način pokaže, da v svojem življenju lahko narediš spremembo, če se zanjo odločiš in stojiš za njo.

Boste stali za njo do smrti?
Sprememba imena nima omejenega roka trajanja.

Omenjate resničnost, v kateri živimo. Kakšna je?
Način delovanja družbe, kot ga poznamo danes in mu rečemo neoliberalni kapitalizem, se je potrošil, porabil in družba se s tem načinom delovanja ne bo izvlekla iz krize. Iz krize se bodo izvlekli samo bogati in nosilci moči. Družba si mora odgovoriti na zelo preprosti vprašanji: kakšno življenje želimo živeti in kaj nam je pomembno. Potrebno je znova premisliti načine ustvarjanja in delitev narodovega bogastva. Politika varčevalnih ukrepov ni izvlekla iz krize nobene države v zgodovini. Dan, ki se začne in konča s pobiranjem ostankov neprodane hrane na tržnici, ni dan, vreden sodobnega človeka. Življenje brez počitnic, brez umetnosti in brez prostega časa? Halo, mislim, da je nekdo, ki to propagira, zgrešil stoletje.

Aktualne gledališke predstave, kot je vaša Kdo je naslednji? ali Razredni sovražnik Boruta Šeparovića in Padec Evrope Matjaža Zupančiča, so precej radikalne. Dajejo občutek, kot da se bo vsak čas zgodila nasilna revolucija.

V Kdo je naslednji? se vsakemu gledalcu zastavi vprašanje, ali bi nekoga, ki mu gre tako na živce, res premlatil. Zaradi potenciranih napetosti se povečuje možnost nasilnih reakcij, ker je tolerančni prag ljudi pod napetostjo bistveno manjši kot pri tistih, ki živijo normalna življenja. V gledalcih vedno želim proizvesti dvom, potrebo po tem, da se sami odločijo glede tega, kar jim hočem povedati, ne pa da jim umetnost vse servira na krožniku. Rekel bi tudi, da je z začetkom recesije na neki način suspendirana demokracija.

Kako?
Mi danes vidimo nove načine vladanja, ki se pod izgovorom varčevalnih ukrepov popolnoma odpovedujejo demokratičnim standardom. Ne potrebujemo politike izrednih razmer, potrebujemo politiko soodločanja, politiko, pri kateri bodo prebivalci kreirali politiko, ne pa da se počutijo kot talci lastne države. Kdor ima toliko poguma, da gre v politiko, naj si najprej odgovori na to vprašanje, ne pa da nenehno popravlja neke krivice in s prstom kaže na drugega. Če imaš vizijo in hočeš omogočiti, da imajo ljudje življenje, kot si ga želijo, pojdi v politiko, če ne, pa ne delaj tega in se ukvarjaj s čim drugim.

Kdo od umetnikov si bo še upal biti kritičen, če bo ministrstvo izvedlo napovedane ukrepe?
Umetniki si bodo vedno upali, institucije malo manj. Mislim, da ni treba biti genij, da ugotovimo, da je trenutna politika politika ustrahovanja, politika, ki želi obračunati s političnimi nasprotniki, in politika, ki hujska ljudi proti drugače mislečim, najbolj ustvarjalne dele družbe pa ima za parazite. A nam je tega treba?

In za konec? Gospod minister, vabljeni na ogled filma?
Najboljša stvar, ki si jo lahko naredita tako predsednik vlade Ivan Janša kot minister Žiga Turk, je to, da si prideta pogledat film v dobri družbi. Dobro se bodo počutili, imeli se bodo o čem pogovarjati in prepričan sem, da bodo z največjo lahkoto dvignili telefon in rekli: “Fantje, vse je v redu.”