Pri nas je prazničen dan namenjen predvsem različnim slovesnostim in obisku grobov svojcev. Kot je za STA dejala etnologinja Mateja Habinc, se danes med prvonovembrske običaje mešajo tudi druge prakse, saj imajo šolarji v tem času jesenske počitnice, ko so pogosti tudi družinski oddihi, prav tako pa se k nam prenašajo tudi običaji noči čarovnic. Obisk pokopališč je tako po njenih besedah le ena od stvari, ki se jo opravi v tem času.
Še v prvem desetletju po drugi svetovni vojni so verjeli, da se v obdobju, ko se dnevi krajšajo in so noči dolge, vračajo duhovi umrlih in morajo njihovi potomci zanje ustrezno poskrbeti. Tako so jim ob več praznikih v tem obdobju puščali na mizi kruh in kozarec vina.
Za praznične dni je bilo po njenih besedah značilno tudi dajanje miloščine revežem, saj je bila miloščina po cerkveni dogmi eden od pogojev, da so duše iz vic lahko potovale v nebesa. Vaškim ali mestnim revežem pa tudi ljudem po maši so tako delili hrano, nahranili so tudi otroke, ki so prišli po domovih.
Sprva krasili s kamni, danes z ikebanami
Pričevanja o krašenju grobov pa se po njenih besedah pojavijo konec 19. stoletja. Ob tem prazniku so grobove, ki so jih večinoma predstavljale zemeljske gomile, okrasili z barvnimi kamni, postavljenimi v obliki različnih simbolov. Še starejši običaj pa je krašenje grobov s cvetjem, ki so ga zaradi daljšega ohranjanja svežine zapičili v zemljo.
Okraševanje s kamenčki in cvetjem, ki ga nameščajo tudi v vaze, se še bolj razširi v 20. stoletju. Kot pojasnjuje Habinčeva, se že po prvi svetovni vojni pojavijo zelo pogoste kritike, da se grobove ureja in krasi samo za 1. november. To je po njenem mnenju primerljivo z današnjimi kritikami, češ da ni v redu, da se pokojnih prednikov spominja samo enkrat na leto. Prav tako pa se danes pojavljajo tudi kritike poplav sveč na pokopališčih, navaja etnologinja.
Pepel lahko raztrosite
Spreminja se tudi odnos do umiranja in smrti. Velika razlika v odnosu je, ali se umrlega upepeli ali se pokoplje njegovo truplo, ki se ga pred tem izpostavi v mrliški vežici. Kot pravi Habinčeva, žarni grobovi tako odražajo neko odmaknjenost, s pokojnikom se ob obredu slovesa ne soočamo neposredno.
Spremenjen odnos do smrti je po besedah Habinčeve povezan tudi s komercializacijo oziroma pogrebno dejavnostjo kot eno od ekonomskih dejavnosti, ki kaže težnjo po individualiziranosti in tržnem razmišljanju. Hranjenje pepela pokojnika na domu pri nas sicer še ni mogoče, poleg zakonsko dovoljene možnosti raztrosa pepela pa se lahko svojci odločijo, da pepel pokojnika shranijo v diamantu, ki ga lahko nosijo kot nakit.
