Borut Pahor je razmišljal in razmišljal ter nato, čeprav so dobronamerne poteze predsednika vlade pogosto razumljene narobe, presodil, da gre vendarle za dober namen, in sprejel pokroviteljstvo nad Junakom Slovenije. Tako nekako je Pahor začel svoj nagovor na podelitvi priznanj našim junakom. To omenjam, ker bi se vsi, vključno s Pahorjem oziroma on še posebno, na tem primeru lahko nekaj naučili. Našli smo kopico zgodb ljudi, ki so tvegali življenje, da so pomagali drugim. V odločilnem trenutku niso razmišljali in so iztegnili roko proti tistemu, ki jo je potreboval. Na drugi strani pa je več kot očitno, da predsednik vlade preveč razmišlja in tudi zato v očeh ljudstva verjetno nikoli ne bo junak.
Izgubljeno. Junaštvo je brez dvoma povezano z odločnostjo in v teh zmedenih časih, ko gori pol sveta, primanjkuje obeh. Ne le da smo izgubili sistem vrednot, izgubili smo tudi ideal, ki nas bi vodil skozi čas, če svoj prostor že imamo. Potrebujemo odločnost na mestih, ki določajo, kako bomo živeli, in pogum, če že ne junaštvo pri sprejemanju odločitev v našem imenu. Ideala v referendumski demokraciji žal ne bomo dosegli. S projektom Junak Slovenije smo želeli spodbuditi dobrodelnost, požrtvovalnost in skrb za sočloveka, ki presega naš vsakdanji odziv na težave v družbi. Opozoriti, da junaki med nami so in da lahko verjamemo vanje, ko nam bo najtežje. Upamo pa tudi, da bo vse skupaj spodbudilo Pahorja ali koga drugega, ki krmari ladjo, da bo odločneje razvijal jadra.
