Pred dnevi me je poklical znanec, ki je postal srečni očka. Seveda sem mu čestitala. Ampak klical me je, da mi kot novinarki pove tisti neverjetno birokratski in neživljenjski del svoje zgodbe.
Za očetovstvo bo moral na sodišče, čeprav se vsi vpleteni – novopečena mati (njegova partnerica), on in bivši mož mamice – strinjajo, da je on oče novorojenke. Pri nas pač o očetovstvu v določenih primerih odloča kar številka 300, v tem primeru dni.
Določilo verjetno varuje matere in otroke, ko se očetje želijo ogniti obveznostim. In prav je tako! A zakaj je treba čas sodnikom tratiti tudi v primerih, ko se nihče od vpletenih ne izogiba ničemur. “Vidiš, s takimi brezveznimi spori se trpajo naša sodišča,” mi pribije.
Umetni spori. Ko sem tako pred dnevi tudi na ministrstvo za pravosodje spraševala, kaj med drugim menijo o tem, da sodniki rešujejo tudi take umetne spore, so me najprej podučili:
“Veste, očetovstvo ureja zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je v pristojnosti ministrstva za delo.” Vrnila sem jim, da seveda to vem, ampak me zanima tudi njihovo stališče, ker pa je boj proti sodnim zaostankom vendarle v njihovi pristojnosti, jim je ušlo, da se pač v zakonodajo drugih resorjev ne (smejo) vtikati.
Ko sem jih načrtno vprašala, ali potem, če vidijo, kaj je pri drugih ministrstvih narobe, pač gledajo stran, sem jih dokončno razburila. Že vnaprej so mi zagrozili s popravkom. No, to pa je že žalostna zgodba o ministrskem vrtičkarstvu in nesodelovanju v boju za manj birokratsko državo.
