Kako zdaj vidite vaše dejanje, ko ste na pomoč priskočili utapljajoči se ženski?
Bilo je v trenutku in spet bi naredil enako. Ženska je plavala s tokom po Dravi. Najprej sem mislil, da plava utopljenec, ko pa se je začela premikati, sem videl, da se še bori za življenje. Z ženo sva se spustila do obale in jaz sem zaplaval. Preplavati sem moral okoli 15 metrov. Ko sem videl, da še hlasta za zrakom, sem jo nekako zagrabil in jo začel vleči proti obali.
Ko ste rešili 38-letno žensko iz Drave, na bregu niste bili sami. Ste kdaj pomislili na to, da bo pomagal kdo drug?
Nisem niti razmišljal o tem. Jaz sem bolj razmišljal, kdo bo pomagal meni. Preden sem šel v vodo, sem sinu v roke porinil telefon in mu naročil, naj pokliče na pomoč sodelavca, za katerega sem vedel, da je v službi in je tudi reševalec iz vode. Sin pa je bil tako zmeden, da ni znal niti prav povedati, kje smo.
Kaj ste imeli v mislih v trenutku reševanja? Nič, zgolj to, ali mi bo uspelo. Nisem kaj dosti razmišljal, šel sem pač plavat.
Vas je bilo strah?
Ne, nisem razmišljal o tem. Niti ni bilo časa za strah.
Kaj pa vašo družino, ki je bila ob reševanju prisotna, je bilo njih strah?
Ja, verjetno jih je bilo (Se obrne k 15-letnemu sinu Žanu in ga vpraša: "Ali te je bilo kaj strah zame?", op. p.).
Žan Kovač: Ja, bil sem živčen glede tega, ali mu bo uspelo. Že takrat je bil zame junak. Ponosen sem bil in hkrati navijal, da bi mu uspelo.
Ali vam je vaša telesna pripravljenost, ki jo morate imeti kot policist, kaj pomagala pri reševanju iz vode?
Verjetno je, je pa res, da nisem ravno v plavalni formi. Plavam že, kolikor je potrebno, na olimpijske igre pa ravno ne bi mogel. Sem pa včasih vsak dan plaval, po 40 dolžin v bazenu.
Ali imate morda tečaj iz reševanja iz vode?
Ne, nimam. Mislim, da to ni niti v načrtu šolanja policistov.
Temperatura Drave je bila blizu ledišča. Ste občutili ta mraz?
Mraza sploh nisem čutil. Zadnjih pet metrov me je začelo zebsti edino v roke, ki so bile nepokrite.
So bili rešilci in gasilci že tam, ko ste žensko rešili iz vode?
Po minuti ali dveh so prišli. Privlekel sem jo do obale, nato pa ji je mimoidoči moški pomagal na breg. Meni je iz vode pomagala moja žena. Kasneje sem se usedel v policijski avto, da sem bil na toplem, tako da sem dogajanje spremljal od tam. Mislim, da ženske, ki sem jo rešil, ni bilo treba oživljati.
Ali ste bili z 38-letnico, ki ste jo rešili, kasneje še v stiku?
Ne, sem pa slišal, da naj bi takrat poskušala storiti samomor.
Ali je vaš poklic pripomogel k temu, da ste se v reševanje spustili brez pomisleka?
Ne, mislim, da bi se tudi drugače. Sem take vrste človek, ki rine v težave.
Vas ljudje prepoznavajo na ulici po tem, ko je bila zgodba objavljena v medijih?
Ne bi rekel, zgolj bližnji. Morda me bodo pa zdaj, po tem priznanju, začeli prepoznavati tudi preostali .
Kako pa so dejanje komentirali vaši kolegi na policiji?
Najprej so mi vsi čestitali, potem pa so se začele šale na moj račun. Ena od njih je, da se me je žena, ki je bila poleg, želela znebiti.
To, da ste žensko rešili iz ledene Drave, pravzaprav ni vaše prvo junaško dejanje. Pred dvema letoma ste pomagali mami otroka, ki ni dihal, da je hitreje prišla do bolnišnice. Take stvari se dogajajo vsak dan. Policisti, reševalci in gasilci se velikokrat znajdemo v situacijah, ko se moramo v trenutku odzvati. Velikokrat smo izpostavljeni nevarnostim, a to ni tako medijsko izpostavljeno. Imam pa na zalogi še nekaj takšnih akcij.
Bi si želeli, da bi mediji večkrat opazili dobra dejanja, ki jih naredite policisti, gasilci in reševalci?
Kadar policisti naredijo kaj narobe, so vse naslovnice polne. Saj smo vendar tudi policisti ljudje. Če se bo delavec iz neke tovarne zaletel in napihal, to ne bo napisano z velikimi črkami, če bo to storil policist, pa bo. Zato bi bilo prav, da kadar policisti naredimo kaj dobrega, tudi to novinarji napišejo z velikimi črkami.
Se vam zdi, da Slovenci priskočimo na pomoč, ko je to potrebno?
Bi se strinjal s tem, čeprav se najdejo tudi takšni, ki bi stali poleg, gledali, nato pa šli svojo pot. Ampak v množici se bo vedno našel nekdo, ki bo pomagal.
Glede na to, da imate na zalogi še nekaj junaških dejanj – vidite sebe kot junaka?
Ne. Jaz sem navaden občan, ki dela to, kar zna. Delam to, za kar sem plačan.
Kdo pa so za vas junaki?
Junaki smo vsi oziroma junaki so v teh težkih časih tisti, ki jim uspe sebe in svoje družine z majhnimi dohodki preživeti čez vsak dan. Ali pa mati samohranilka, ki mora otroke spraviti čez šolanje. Mislim, da so to tisti pravi junaki, sploh v našem mestu (Mariboru, op. p.), kjer je taka kriza.
Kaj vam pomeni naslov Junaka Slovenije?
Predvsem bo dogodek lep spomin. Tudi otroci bodo lahko o tem govorili svojim otrokom.
V času junaškega dogodka ste policisti pravzaprav stavkali, kajne?
Res je, tudi ko sem pomagal mami in otroku, ki ni dihal, smo policisti stavkali. Čeprav za policiste pravijo, da nikoli niso tam, kjer bi morali biti, zame to ne drži. S kolegom sva pred časom ustavila nekoga z ukradenim skuterjem in potem nama je on očital, da policistov ni nikoli tam, kjer bi morali biti. Ampak sva mu lepo razložila, da sva bila očitno ravno danes na pravem mestu. Tam, kjer sva morala biti.
So se razmere za vas osebno kaj izboljšale?
Ne, nič ni boljše. Enako moramo improvizirati kot prej. Upam, da bo enkrat bolje, da se bo vse skupaj premaknilo naprej.
Glede blondink in policajev poznamo ogromno šal. Kako vi dojemate odnos državljanov do policistov?
Šale moramo razumeti. Včasih pa me razburi, ko berem kakšen članek in komentarje pod njim. Vedno znova isti komentatorji, ki zgolj obrekujejo. Razumem, da morda enkrat ali dvakrat napišeš nekaj negativnega, ne moreš pa tega početi ves čas.
Kot prometni policisti ste verjetno deležni veliko izbruhov jeze.
Ja, gotovo. Mi smo po navadi tisti negativni, ki pišemo položnice. Vendar red mora biti, čeprav je slab. Z mano se največkrat srečajo ljudje, ki naredijo nekaj, kar ni prav. Nekateri se strinjajo in priznajo, da so storili napako, nekatere pa lahko posnameš in jim pokažeš, kaj so storili, pa bodo še vedno trdili, da niso naredili nič narobe.
Policijsko uniformo oblačite že 18 let. Ali opažate, da se odnos ljudi do policistov spreminja?
Ja, vendar na slabše. Ko si včasih povedal, da si policist, so te bolj upoštevali. Zdaj pa smo za večino tisto nujno zlo. Želel bi si, da bi vsaj videli – tudi skozi taka dejanja –, da smo policisti ljudje. Da bi, ko se srečajo z nami zaradi storjenega prekrška, razumeli nujnost izvajanja zakona, čeprav se morda z njim niti ne strinjamo. Tako pač je.
Zakaj pa ste se odločili za poklic policista?
Otroška želja.
Pa se je uresničilo to, kar ste si želeli?
Včasih ne, drugače pa je to približno to, kar sem pričakoval.
