Čeprav ne moremo zanikati, da je neplačanih socialnih prispevkov le pet odstotkov, je nekaj, kar zveni kot statistična napaka, za posameznika lahko socialna stiska katastrofalnih razsežnosti. V zadnjem času dacarji relativno hitro ugotovijo, kdo in koliko dolguje. A še vedno traja mesece, da dosežejo, da delodajalci dolgove do delavcev poplačajo. Če sploh jih. Po drugi strani je ljudi z neplačanimi prispevki odločno preveč. Gotovo je del problema v krizi, ker se nekateri delodajalci znajdejo v položaju, ko se jim zdi najbolj logična rešitev, da ne izpolnijo svojih obveznosti. Po drugi strani pa je precej takšnih, ki v iskanju lukenj v sistemu delavce le izigravajo.
Težava. Številni delodajalci delavcem plačajo na roko. Logično je, da delavec raje vzame tako obliko plačila, kot da bi ostal brez njega. A na dolgi rok se to odraža v praksah, ki ljudi trajno puščajo brez vseh pravic. Ljudje se pogosto sprašujejo, kako je mogoče, da delavci vztrajajo v firmah, kjer ne dobijo plačila tudi po več mesecev. Za posameznike, še posebej starejše, je misel, da bi odšli, strašljiva, zlasti v kombinaciji s statistikami brezposelnosti, ki ne kažejo pozitivne prihodnosti. In ljudje pač ostajajo v napol suženjskih razmerah z upanjem na boljše čase. A na žalost ti sami po sebi pridejo le redko, zato se zdi, da bo morala po eni strani ukrepati država in zagotoviti dosledno spoštovanje pravic, po drugi strani pa delavci, ki bodo morali reči dovolj izkoriščanju.
če naši birokrati niso sposobni v roku 1 dneva od zapadlosti plačil davkov in prispevkov tega ugotoviti jih je potrebno pač odpustiti.v današnjem času, ko ima vsak pred sabo računalnik in ima država ogromno svetovalcev , v informatiki zaposlene… ...prikaži več univerzitetno izobražene kadre in polno zunanjih izvajalcev je to mačji kašeljnespodobnost ali pa nezainteresiranost ali oboje ?