Ivo Boscarol je moral včeraj večkrat prekiniti govor

Tradicionalni poklon delu in dosežkom delavskega gibanja na Prvomajski prireditvi v Opatjem selu, je včeraj ponovno pospremil dež, ki pa ni okrnil prazničnega vzdušja, še manj poslušalcev. Ivo Boscarol je moral zaradi aplavzov svoj nagovor večkrat prekiniti.

Njegov govor se je zaradi številnih aplavzov razpotegnil krepko čez načrtovanih deset minut. 

Jasmina Putnik – JRP Studio

Njegov govor objavljamo v celoti:

Pozdravljen spoštovani gospod župan in hvala za povabilo za ta mikrofon na 52-em praznovanju 1. maja.

Pozdravljeni spoštovani delavci, delodajalci, občani, Kraševci in vsi gostje, ki ste tako kot jaz prišli danes na ta prelepi del Slovenije in vsi, ki ste prišli na praznovanje praznika dela kljub temu, da ste vedeli, da bo slavnostni govornik delodajalec.

Odločitev, da pridem danes med vas kot govornik, ni bila lahka, še zlasti, ko po dostopnih podatkih med dosedanjimi slavnostnimi govorniki nisem našel delodajalca, niti preprostega delavca brez neke sindikalne funkcije.

Zato sem se spraševal, komu sta prireditev in praznovanje 1. maja sploh namenjena?

- Morda spominu na proteste in smrtne žrtve daljnega 1. maja leta 1886 v Chicagu ali letu 1948, ko sta bila v naši bivši skupni državi prvi in drugi maj razglašena za dela prosta praznična dneva?

- Spraševal sem se ali ima to praznovanje po 76 letih jutranjih budnic, rdečih nageljnov na prsih in govorov še vedno enako sporočilo, pomeni enaka pričakovanja in ima enako politično moč?

- Kdo je bil delavski razred nekoč in kdo je danes?

- Je meja med delavci in delodajalci še tako ostra, kot je bila nekoč?

- Kdo je izkoriščan, kdo izkoriščevalec, kdo ustvarja dodano vrednost, kdo jo troši, kdo ima večje delavske pravice od drugega?

Zaradi svojega posla sem moral v zadnjih 35-letih veliko potovati in priložnost videti kakšni so pogoji dela in delavčeva socialna varnost v več kot 100 svetu ter jih seveda primerjati z našimi.  Ta svet je v tretjem tisočletju še vedno izredno raznolik. Kar je standard nekje, je drugje ne samo drugače, lahko je celo prepovedano.

V Sloveniji ni idealno, a osebno ne bi bil rad delavec v nobeni drugi državi. Slovenija je primer, kjer imamo v povprečju dober status, malo je res revnih ali brezposelnih in tudi nadpovprečno bogatih je v primerjavi s svetom zelo malo.

Pred meseci je Forbes objavil, da zadostuje že slabih 90.000 EUR vrednosti premoženja, da spadate med 10% najbogatejših na svetu. Z drugim besedami to pomeni, da je večina Slovencev bogatejšia od preotale 7,3 milijarde zemljanov.

Zato se moramo kdaj tudi vprašati, če upravičeno kritiziramo kako slabo je pri nas. Moramo biti realni, a seveda stremeti k temu, da stanje izboljšamo.

Upam, da bomo zmogli dovolj zdrave pameti in znali to, kar imamo v Sloveniji, tudi obdržati.

Za nazaj žal ne moremo ničesar popraviti. Krivic ne smemo pozabiti, a moramo pustiti preteklost zgodovinarjem. Znati moramo odpuščati in se ukvarjati s sedanjostjo ter prihodnostjo.

Ukvarjanje s preteklostjo nam jemlje energijo za sedanjost in za izzive, ki nam jih prinaša prihodnost.

Svet gre naprej z izjemno hitrostjo in ne smemo dopustiti, da gre mimo nas. Dandanes v svetu globalne konkurence, ko je skoraj vsak posameznik dosegljiv z levo tipko na miški in pomeni konkurenco tako delavcem kot tudi delodajalcem, se moramo zavedati, da smo kot država, družbena skupnost, delodajalci in tudi delavci bolj kot kdaj koli prej - vsi na istem čolnu! Vsi moramo doprinesti k skupni uspešnosti, da bomo preživeli.

Tudi politiki. S pogoji za konkurenčno gospodarstvo morajo ustvariti okolje kjer z delom ter s prispevki in davki polnimo proračun, ustvarjamo dovolj zase in svoje družine. Držati morajo obljube in zagotoviti pogoje za življenjski standard, ki ga pričakujemo in za servise, ki so potrebni, da smo zdravi, varni in imamo storitve, ki jih potrebujemo in plačujemo.

Zato upravičeno pričakujemo, da se z našimi prispevki racionalno upravlja in spoštuje to, kar nam zagotavlja ustava.

Meje, kdo je za kaj zaslužen, namreč že dolgo ni več. 

Delodajalci se še kako zavedamo, da ni dobrega in inovativnega izdelka brez zadovoljnega ter motiviranega delavca.  Žal se uspeh prevečkrat poistoveti z denarjem. Med uspehom, ki pomeni motivacijo in pohlepom, ki pelje v pogubo je namreč zelo tanka črta. Potrošniška družba si je s pomočjo marketinga izmislila kategorijo, ki smo ji vsi podlegli in zaradi katere zahodnjaki kupujemo že preko 60% stvari, ki jih ne potrebujemo. Reče se ji standard.

Ta nas sili, da trošimo, kar seveda ni nič narobe. Problem nastane, če  živimo in trošimo preko svojih potreb in takrat nujno začnemo živeti na račun nekoga drugega.

To pa je osnova za izkoriščanje delavcev, sodelavcev in da, zaradi pohlepa politike, tudi širše skupnosti, družbe in vseh državljanov.

V Sloveniji smo v zadnjih letih poteptali vrednote na vseh področjih; od medčloveških odnosov, gospodarstva, do politike.

Tudi nekaj mojih kolegov ni ravno vzgled dobrih delodajalcev.

V njihovih očeh sem jaz čuden zaradi donacije trideset milijonov EUR v javno zdravstvo in v javne projekte namesto za osebni luksuz, čeprav bi to moral biti standard!

A na srečo je večina takih, ki postavljamo na prvo mesto zadovoljnega in motiviranega delavca, ga spoštujemo, jemljemo kot sebi enakega sodelavca, vračamo družbi in skupaj ustvarjamo uspešne zgodbe na dolgi rok. Nisem edini, ki je ustvaril uspešno zgodbo, pa čeprav sem prepovedal nadurno delo in nikdar v 35 letni zgodovini nikogar nisem imel na minimalni plači.

Dokazal sem, da se da  biti uspešen tudi, če namesto sebe postaviš na prvo mesto zaposlene!

Seveda je del uspeha tudi širša družbena skupnost, katere del smo vsi!

Če se pokaže potreba in imamo možnost zahvale, ne smemo pozabiti nanjo. Vsak po svojih zmožnostih! Lep primer kako bi morali vsi skupaj sodelovati, da bi bili uspešni, je prav ta naš čudovit Kras.

Morda boste rekli, da največji slovenski požar nima direktne povezave z delom, zaposlenimi in uspešnostjo. Pa jo ima! Še kako! Pozabljamo na požrtvovalnost herojev gasilcev iz vse Slovenije, zaradi katere nismo izgubili niti enega delavca ali doma, zaprto ni bilo niti eno delovno mesto, ki jih Kras nudi veliko: v vinarstvu, mesni industriji, turizmu itd.

V naši zavesti morda premalo povezujemo pomembnost doma, okolja, dobrega počutja, čudovite narave, oddiha in polnjenja notranjih baterij z motiviranostjo pri delu.

Kot mala država bomo preživeli le, če bomo povezani in držali skupaj kot kleni Kraševci, imeli motivirano poslovno okolje, da bodo naši zaposleni, ki jih družba brezplačno izšola od vrtca do doktorata, tudi ostali doma in gradili močno gospodarstvo ter ohranjali delovna mesta!

S tehnološkim razvojem smo pripeljali svetovno družbo do točke brez povratka in generacija Z ter Milenijci, na katere polagamo toliko upov, se žal na prve maje, ki sledijo, ne bodo pogajali za delovne pogoje ampak bodo od družbe zahtevali pravico do dela, saj bo zanje delovnih mest vedno manj.

Umetna inteligenca je že začela opravljati dela raznih ekonomistov, pravnikov, bankirjev, inženirjev, raziskovalcev, novinarjev itd. V nekaj letih bo bistveno hitreje, bolje ter seveda ceneje opravljala njihova dela.

Zaradi robotizacije proizvodnje bo postal nepotreben tudi tako imenovani nižji sloj delavcev. Sedaj na zahod prihajajo trume cenene delovne sile iz Indije, Bližnjega in Daljnega Vzhoda. Jutri jih ne bomo več potrebovali, a ostali bodo tu in morali bodo preživeti, tako kot mi sami, čeprav brez dela.

Čudi me, da se ob novici niso oglasile sindikalne organizacije po svetu, ko je pred tedni kitajska mega tovarna avtomobilov Xiaomi objavila vest in posnetke prve popolnoma avtomatizirane tovarne, ki vsakih 76 sekund naredi avto brez enega samega delavca.

Nedvomno velik tehnološki dosežek, a kaj pomenijo umetna inteligenca, strojno učenje in robotizacija za človeka, za delovna mesta, medčloveške odnose, humanost in za tistega, ki mu bodo tako izdelani produkti namenjeni?

A si jih bo lahko sploh privoščil, če bo brezposeln?

Bojim se, da bodo bodoče demonstracije bolj krvave od tistih za 8-urni delavnik v 19. stoletju,  saj bodo pomenile boj za preživetje, za delovno mesto in ne le za kvaliteto dela ter pravice.

Danes se ob omembi Univerzalnega temeljnega dohodka zlasti delodajalci sprašujemo o mentalnem zdravju predlagateljev. Žal mislim, da bo celotna svetovna skupnost morala začeti razmišljati o drugačnih konceptih polnjenja proračuna za zagotavljanje osnovnih človekovih pravic in javnih servisov.

Davki in prispevki, pa čeprav astronomski, ne bodo zadostovali, saj bo zaposlenih enostavno premalo.

Tudi ideje o zaplembi ali obdavčitvi premoženja ne bodo rešitev, ker bo le tega prehitro zmanjkalo. Če iz tega odra rečem, da rešitev morda vidim v proračunski taksi za vsako zaprto delovno mesto zaradi tehnološkega napredka, me bodo moji kolegi spet označili za največjega levičarja med delodajalci, a rešitev bo treba najti.

In to kmalu, saj imamo nenazadnje vsi radi človeka vredno socialno varnost, brezskrbnost in radi uživamo življenje ter se veselimo.

Zato se danes kljub vremenu imejmo lepo in uživajmo gostoljubje domačinov na čudovitem Krasu,  ne glede na to, ali smo delavci ali delodajalci.

Držimo pesti, da bomo v bodoče našli razumevanje in način še tesnejšega in uspešnejšega sodelovanja, da bomo skupaj močni, uspešni in kos spremembam, ki prihajajo.

dezurni@styria-media.si