Življenje zna biti pogosto nepredvidljivo, kar nas lahko spravi v stisko, bodisi pa nas prav to navdihuje. Vprašanj o smislu življenja in naši življenjski poti se pri svojem delu rada dotika bioterapevtka in ustanoviteljica Centra Sozvočje Sabrina Janežič, s katero smo na to tematiko spregovorili tudi mi. Novo leto za marsikoga predstavlja možnost za nov, svež začetek, zato čas za zastavljanje tovstnih vprašanj verjetno ne bi mogel biti primernejši.
Na svet in ljudi ne gledam skozi takšna očala. Prav zares je svet takšen, kot ga vidi vsak posameznik in čemur namenja svojo energijo. Energija vedno sledi pozornosti in odločitvi ter nameri. Seveda, okoli nas se dogaja veliko hudega, ampak prav toliko je tudi lepega. Ključno je, čemu namenjamo svojo dragoceno pozornost, saj se moramo še kako zavedati, da s tem krojimo tudi svojo pot sreče, zdravja in zadovoljstva.
Zato ne bi rekla, da je delo s človekom težko, ampak da je navdihujoče – vsaj zame. Vsak posameznik gre skozi spoznanje in občutenje svojih senc in bolečin, da ozavesti, kaj vse mora odpasti z njegovega Jaza, da bo duša spet zaživela v polnosti. To je proces rojstva osebne moči, avtentičnosti, in ker smo se skozi vsa leta tako močno oddaljili od tega globokega vedenja v sebi, se nam lahko zdi proces tudi težek in brezizhoden. Pa ni, je predvsem osvobajajoč.
Naslov vaše nove knjige je Moj glas. Moja moč: pot iz utišanosti v zdravilno avtentičnost. Kako najti svoj glas na svetu, kjer je polno kravala in ostalih preprek, ki nam onemogočajo poiskati pot do sebe?
Sama ob tem vedno znova poudarjam eno in edino – treba se je ustaviti. Ampak čisto zares. Ustaviti korak, izklopiti naprave in svet okoli sebe, se za nekaj časa oviti v samoto in tišino. To je prvi izjemno zdravilni korak, ki nam omogoča, da se distanciramo od vsega dogajanja okoli sebe in začnemo skozi to dragoceno tišino prisluškovati sebi. Slišati, kako mi je. Kako se počutim, zares iskreno. In si postavljati ob tem izjemno pomembna vprašanja – Kam grem? Česa si želim? Zakaj sem tukaj, kjer sem? Kako si želim iti skozi to življenje?
Ker pa se ljudje najbolj od vsega bojimo biti prav sami s seboj, v tišini in v vsem, kar bomo ob tem čutili, tega ne naredimo. Davek se na dolgi rok še kako nalaga in to je odlična pot v bolezen in nezadovoljstvo.
Menite, da glas, kakršnega ima človek, močno kaže na neizraženost v življenju, nepredelane travmatske izkušnje, nezavedne blokade, strahove in omejitve, zaradi katerih ne zaživi polno, zdravo, uspešno in izpopolnjeno. Kaj je torej recept za srečno in polno življenje?
Pogosto si ljudje predstavljajo srečno življenje na določen način, nakar šele potem, ko slednje za hip ujamejo ali doživijo, spoznajo, da niso iskali tega. In da marsikaj, kar so mislili, da je sreča in izpopolnjenost, to ni. Namesto pehanja in tekanja za srečo, se odprimo hvaležnosti že zdaj in se vprašajmo, ali je večino časa moje življenje zadovoljujoče. Tek za srečo nas bo peljal daleč stran od sebe. Izpopolnjenost namreč biva v pomirjenosti s seboj in z življenjem takšnim, kot je.
Kako lahko posameznik pride do tovrstnega stanja? Je vsem sploh dano priti do točke, ko bo dosegel notranji mir?
Čutiti pomirjenost s seboj in delovati iz tega živega ognjišča miru bi moralo biti naše prvotno stanje bitja. To stanje je znotraj nas, ni nekaj ločenega od nas. Vprašanje, zakaj se od tega tako oddaljimo in kdaj, pa je že bolj kompleksno in s tem se z ljudmi ukvarjam čisto individualno.
Naša matrica, po kateri bomo živeli, se namreč začne graditi že zelo zgodaj. Že pred spočetjem in se še kako se snuje med bivanjem v maternici. Takrat že spoznavamo, v kakšen svet prihajamo, energije izjemno vplivajo na nas in naše telo, obdajajo nas odnosi, ki jih ves čas čutimo. Ogromno nemira prinesejo ljudje ravno iz svoje porodne izkušnje, kar se zapiše v telesni spomin, četudi se ničesar več ne zavedamo in spomnimo.
Brez tega, da se ustavim in se resnično odločim v svojem življenju nekaj spremeniti, ne bo prišlo do večjega občutenja miru, temveč bo notranji nemir le pridobival svojo jakost. In kot običajno se bomo še naprej trudili ta notranji nemir prikriti ali pa ga omiliti. To je tudi pot v razne odvisnosti – kemične, odnosne, prehranske, nakupovalne, spolne in druge. Živeti v krogu nemira in različnih blažilcev, ki za hip umirijo notranje stanje, je resnično notranji zapor in pekel.
Dandanes je težko prezreti, da obstaja vse več takšnih in drugačnih terapevtov ter tečajev za osebno rast. Zakaj, menite, je v današnjem svetu tako pomembno, da najdemo svoj smisel?
Danes je na trgu dejansko skoraj preveč vsega. Vedno pa poudarjam, da vsak človek dobi terapevta ali mentorja, primernega sebi, kar je seveda odvisno, na kateri točki je in kakšno izkušnjo potrebuje. Pri svojem delu se držim etike delovanja, ki vključuje predanost, odločitev, sprejemanje odgovornosti in predvsem veliko dela.
Če pa se vrnem k vašemu vprašanju – človek potrebuje v življenju nekaj, za kar živi. To lahko poimenujeva smisel. Nekaj, kar ga vodi, čemur je predan, kar bogati njegovo življenje in mu v težkih trenutkih spet osvetli dan. Včasih je seveda to težko, še posebej, če je človek res na tleh in v takem stanju ne zmore več najti ničesar znotraj sebe, za kar bi vztrajal in še živel. Lahko pa najde nekaj ali nekoga zunaj sebe, ki mu vlije smisel in moč za nadaljnje korake. To je izjemno mogočen in veličasten proces. Pogosto rada rečem, da se moramo odločiti za življenje. In biti živ, dihati, ljubiti, hoditi, gledati lepote, poslušati smeh otroka – je smisel že sam po sebi.
Pri razreševanju težav moramo vedno priti do vzroka in korenin, saj bomo le tako lahko na dolgi rok uspešno razrešili tisto, kar nas najbolj bremeni in duši. Katere so po vaših opažanjih najpogostejše težave, s katerimi se soočajo posamezniki in zaradi katerih življenja ne morejo živeti v polnosti?
Opažam, da se težave zgostijo v tri izjemno pomembna področja za človeka – v zdravje, finance in medsebojne intimne odnose. Ravno težave v odnosih pa so tiste, zaradi katerih pride največ klientov. Rečeno drugače; preden se pojavijo fizične bolečine in neravnovesja na telesni ravni, kar seveda na dolgi rok vodi v bolezensko stanje, se bolečine pojavijo že veliko prej, znotraj odnosa. Enako je tudi, če vzameva finance, saj odnos do denarja prav tako korenini v odnosu do sebe in življenja.
Zamere, neodpuščanje, neizražena žalost in jeza, ponotranjen strah ter občutek pomanjkanja in nezaupanja v življenje nas odtujijo od sebe in od naše duše. Človek zboli, ker se odtuji od svoje duše. Težava nastane, ker še vedno živimo v preteklosti. Naša čustva, naša telesa in vse izkušnje, ki jih živimo, so še vedno plod preteklosti. Na vseh nivojih se je treba premakniti iz starega filma in začeti zavestno ter celostno zdraviti sebe in tlakovati pot v lepše. Tudi tako, da ne obsojamo, moraliziramo in presojamo. Življenje, svoje starše, partnerja in otroke sprejmimo v vsem, kar so. Spreminjajmo sebe, ne drugih.
So vsi sploh sposobni iskrenega popotovanja v svoje bistvo?
Pa še kako! Vsak človek ima neverjetno moč, da se spremeni. Ko bi se le vsi zavedali, kakšni kreatorji smo. In kaj vse je zares mogoče, ko se zdravljenju v zares celostnem pomenu prepustimo, tako fizično, energijsko kot duhovno. Je pa res, da se vsak ne odloči za to. Zato poudarjam, da je za uspešen proces še kako pomembna neomajna odločitev in sprejemanje odgovornosti zase ter za svoje življenje. Tega pa so resnično zmožni le redki.
Imate na tem mestu morda kakšen nasvet?
Nasvetov ne delim rada, saj vedno poudarjam, da mora človek vsak zase najti svojo lastno resnico. Iščimo jo in ob tem ne obupajmo. Vedno je pot iz bolečine, za kar nikoli ni prepozno. In le mi sami smo tisti, ki moramo sprejeti odločitev zase in za svoje življenje.
Veliko prav tako govorite o močni ženski moči, ki je bila zaradi drugačnih življenjskih okoliščin dolgo časa potlačena. Se je zaradi tega dinamika med spoloma in v partnerstvu v sodobnem času spremenila? Kako se lahko kljub svoji moči najdemo v širšem aspektu življenja in v odnosu z nasprotnim spolom?
Dinamike med spoloma se ves čas spreminjajo, saj se intenzivno spreminjajo tako moški kot ženske. Odnos je izjemna rast in zato je sprememba njegova stalnica. Pri tem se je treba zavedati, da danes tako moški kot ženska iščeta svoj lastni izraz, globlje zadovoljstvo in slednje še kako vpliva na partnerstvo. Vedno bolj se zavedamo, da je partnerstvo skupna celica, znotraj katere morata rasti oba kot posameznika. Slednje se še kako odraža na družini.
Živeti v svoji polni moči ne pomeni, da nikogar ne potrebujem ob sebi. O tem, kaj je moč za posameznika, bi lahko vprašali prav vsakega in dobili bi toliko različnih odgovorov. Meni predstavlja moč biti pomirjena z življenjem, živeti svoje potenciale in se izražati avtentično. Ali če bi rekla še drugače – notranja moč zasije, ko s sebe in svojega življenja odstranimo tisto, kar nam preprečuje, da bi bili to, kar znotraj sebe čutimo, da v resnici tudi smo.
dezurni@styria-media.si
