Čeprav je bilo sredi tedna, je bilo v času našega obiska v živalskem vrtu v Ljubljani izjemno živahno. To ne preseneča, saj je bil eden izmed tistih sončnih jesenskih dni, kakršne bi lahko le narisali. Bilo je skoraj dvajset stopinj Celzija, nekateri so se zato po mestu sprehajali celo v kratkih rokavih. Povsem drugačna slika nas bi pričakala pozimi, ko si številne živali privoščijo zimski počitek oziroma se raje grejejo v notranjih prostorih. Kdo bi jim zameril. Takrat ima živalski vrt vrata odprta le do 4. ure popoldan. S prihodom pomladi živalski vrt ponovno zaživi in se pokaže v živahnejši podobi.
V novembru in decembru bomo na Žurnal24.si in Med.Over.Net v okviru projekta Podarimo srečo 2023 znova delili srečo. Vizija projekta je ustvariti celostni komunikacijski ekosistem, v katerem bomo v sodelovanju s partnerji bralcem ponudili preverjene in kakovostne informacije ter nasvete, da bodo prazniki še bolj srečni in pravljični za vse. Ker srečen je tisti, ki deli ...
Če si živali pozimi lahko privoščijo počitek, to ne velja za njihove oskrbnike, ki morajo v vseh letnih časih in vremenskih razmerah skrbeti zanje. Matijo Hreščaka, ki v živalskem vrtu dela že od leta 2004, smo zmotili med njegovim dnevnim obhodom, med katerim živali nahrani, počisti njihovo domovanje in se z njimi tudi pogovori.
Za marsikoga je to morda sanjski poklic, predvsem za tiste, ki imajo radi živali. Vendar pa sogovornik priznava, da je daleč od sanjskega, saj zahteva veliko fizičnega dela, in sicer v vseh vremenskih razmerah 365 dni v letu 24 ur na dan. Poleti so tam tudi po 12 ur v kosu, prav tako takrat, ko dežuje ali sneži. Gre za razgibano delo, ki izključuje rutino. Sam je zadolžen za sedem sklopov.
Če slednji skrbno krožijo v krogu, kar sogovornik poveže z varovanjem mladičev, se sestri medvedki ležerno nastavljata sončnim žarkom. Šimpanzev ni na spregled, za kar Hreščak najde vzrok v popoldanski malici in posledično počitku.
Spremenilo se je tudi delovanje in pristop živalskih vrtov, v katerih ni v ospredju zgolj fizično temveč tudi psihično zdravje živali. Z igračami in raznimi pripomočki želijo izzvati njihovo naravno vedenje, posledično se izboljša njihovo psihično stanje. "Včasih je ZOO deloval tako, da smo preverjali, če ima žival hrano in vodo. Danes je pomembno tudi, da žival zamotimo. Lemurjem tako ponoči predvajam glasbo, slonica Ganga ima več igračk, pa tudi za hrano se mora malce potruditi," razloži oskrbnik.
Z ljudmi, ki nasprotujejo zapiranju živali v živalske vrtove, se rad pogovori in jim predstavi širšo sliko. Zaveda se, da je živalski vrt neke vrste ujetništvo, ki obstaja predvsem zaradi treh poglavitnih razlogov: ohranjanja živalskih vrst, preučevanja živali in izobraževanja ljudi. "Narava zna biti zelo kruta in ne prizanaša nikomur. V živalskih vrtovih živali doživijo leta, ki jih v naravi ne bi nikoli. Medveda Jaka in Meta sta pri nas doživela 35 let, medtem ko bi jih v naravi največ 20. Včasih so šimpanzi živeli tako dolgo kot mi, ki sedaj zaradi napredka medicine živimo precej dlje," razmišlja. Ob tem izpostavi zasebnike, pri katerih je v ospredju žal pogosto denar.
Sprehodimo se do bratov lemurjev, ki štejeta že preko dvajset let. Po poležavanju na soncu se opogumita in nas prideta pozdravit. Ne branita se niti ponujenega grozdja, ki jima ga podamo po dovoljenju Hreščaka. "Živali znajo presenetiti, predvsem tiste, za katere meniš, da nate niso navezane. Medvedki se odzivata celo na ime. S šimpanzinjo Mojco se pogovarjam kot s človekom, smeje se mi, poda mi knjigo ali robček. Tudi pri volčjih mladičih opažam, s kakšnim veseljem mi sledijo," vez med živalmi in oskrbniki opiše sogovornik. Drugače je, ko ima katera od njih slab dan in potrebuje dodatno oskrbo. Seveda ni pri njih nič drugače kot pri ljudeh.
Navkljub varnostnim protokolom pristopanja do živali se občasno zgodi, da pride do nesreče. Oskrbniki se držijo načela, da se ne spuščajo v nevarnosti, če menijo, da te ne morejo obvladati. To posebej velja za nove člane ekipe, ki jim na pomoč sprva priskočijo sodelavci z več izkušnjami. Naš sogovornik pri tem ni izjema, z nasmeškom se spominja anekdote: "Edino poškodbo sem prejel s strani goske, ker njenega ugriza niti pod razno nisem pričakoval. Seveda pa bi se veliko raje odločil za njen ugriz kot ugriz risa. V tem primeru me verjetno danes ne bi bilo več tu."
dezurni@styria-media.si
Divje živali v ujetništvu so še vedno divje živali! Pa naj še tako ljubko obnašajo...
Hvala žurnalu 24 ur za take članke kot je ta . Poučen in zanimiv
Če hočete gledati majmune, pojdite na Dob, ko bosta Janez in pa Snežić spet zaprta...Ne pa boge živalce imet v kletkah samo zato, da jih lahko gledate...