Festival Speculum Artium je znova ponudil drugačne poglede na realnost. Preplet umetnosti, tehnologije in znanosti je v Trbovlje privabil številne ljubitelje novomedijske kulture, spoznavali so se lahko z deli vrhunskih avtorjev. Letos so festival, ki poteka v sklopu programa Trbovlje novomedijsko mesto, organizirali že desetič.
Namen festivala je približati nove medije oziroma intermedijsko kulturo širšemu občinstvu. Delavski dom Trbovlje, kjer poteka Speculum Artium, so ponovno množično obiskali zasavski šolarji in vrtčevski otroci, zahtevnejši obiskovalci pa so se lahko ob ogledu eksponatov udeležili različnih okroglih miz in predavanj.
Posebna gosta letošnjega festivala sta bila svetovno znana intermedijska umetnika Christa Sommerer in Laurent Mignonneau, v Trbovljah sta predstavila tri svoje projekte. Avstrijsko-francoska naveza skupaj ustvarja že 27 let in je sferi novih medijev dala že vrsto prelomnih kreacij. Pogovor z njima se ni dotikal le aktualnih smernic, ampak tudi filozofskih vprašanj in nazorov, ki jih zmes umetnosti, znanosti in tehnologije ponuja razmišljajočemu posamezniku.
Christa Sommerer in Laurent Mingnonneau sta predavatelja in predstojnika Oddelka za medijsko kulturo na Univerzi za umetnost in industrijsko oblikovanje v Linzu. Skupaj sta začela delati leta 1991. Po delu na različnih projektih sta postala raziskovalca na Centru za napredne komunikacijske raziskave (ATR) v japonskem Kjotu in na Inštitutu za umetnost in znanost (IAMAS) v japonskem Ōgakiju. Sta prejemnika številnih mednarodnih nagrad, med njimi tudi dveh s slovitega festivala Ars Electronica.
Povejte nam malce več o enem od projektov, ki jih predstavljate v Trbovljah. Gre za interaktivno instalacijo, ki bi jo v slovenščini naslovili Interaktivna rast rastlin. To je pionirsko delo, ki za vmesnike uporablja naravne in intuitivne površine namesto naprav kot so igralna palica, miška, sledilci ... V tem sistemu so vmesniki prave rastline (uporabnik se lahko dotika teh pravih rastlin in s tem ustvari umetne rastline na računalniškem zaslonu).
CHRISTA SOMMERER: Za interaktivne sisteme sva se začela zanimati v začetku devetdesetih. Takrat sva bila še študenta na Inštitutu za nove medije v Frankfurtu in pod vodstvom profesorja Petra Weibla se je vzpostavil laboratorij, v katerem so lahko umetniki uporabljali računalnike, ki so bili takrat še zelo dragi, za ustvarjanje interaktivnih projektov z umetniškim pridihom. Sama sem imela podlago v botaniki, Laurent pa v elektroniki in vizualni umetnosti. Ko sva se spoznala, sva že imela vsak svojo umetniško prakso. Laurenta so zanimala dela na odru, sama pa sem se navduševala nad botaničnimi motivi. Hotela sem ustvariti rastline, ki se gibajo na ekranu. Laurent je predlagal, da ustvariva nekaj interaktivnega, ker je že imel izkušnje z delom s senzorji in tako je nastala omenjena instalacija. Na najino presenečenje so bili ljudje navdušeni, češ, da še nikoli nihče ni ustvaril nekaj, kar bi povezalo živeče rastline z računalniki. Dobila sva ogromno vabil na razstave. Takrat se seveda nisva zavedala, da bo imel projekt tako dolgotrajen učinek. V Trbovljah sva predstavila to delo, ker je sedaj preživelo že 26 let in ima legendaren status. Še vedno je relevantno, kajti ko sem danes opazovala otroke na razstavi, in tudi druge obiskovalce, se mi je zdelo, da instalacija apelira na čute. Izgleda tako preprosto, čeprav programiranje še zdaleč ni bilo preprosto. Sam navdih za delo je zame prišel od rastlin. So vsepovsod okrog nas in jih imamo za samoumevne. Večina ve, da rastline imajo zmnožnost občutenja določenih impulzov, toda po drugi strani ne razumemo dobro, kaj rastline pravzaprav so. Ta instalacija torej govori o naši človeški interakciji z rastlinami in morda je to razlog za njeno dolgotrajno relevantnost.
Drugi projekt, ki ga predstavljata v Trbovljah, v angleščini nosi naslov Portrait on the Fly (Portret na muhi, metaforično takojšnji portret, op. a.). Sestavlja ga interaktivni monitor, ki kaže rojenje na tisoče muh. Ko se uporabnik postavi pred njega, poskušajo muhe ugotoviti njegove obrazne poteze. Ta koncept sta uporabila za različne instalacije, predstavila sta ga v metropolah po vsem svetu.
LAURENT MIGNONNEAU: Muhe nisva prvič uporabila za to delo. Ponavadi je tako, da eno delo rojeva drugo in odpira nova obzorja. Čeprav Portrait on the Fly izgleda kot čarovnija, gre za čisto statistiko. Težko je ugotoviti, kaj poganja sistem, saj ljudje ne vidijo, kako funkcionira. Muhe se na videz kaotično gibljejo in naenkrat se pojavi podoba uporabnika - magično. Ta koncept sva raziskala iz različnih zornih kotov. Lahko gre bolj za simbolično delo, lahko gre za opazovanje ali raziskovanje ... Gre za percepcijo, ki je čustvena. Ne pokažemo kode in programa v ozadju, ampak stimuliramo dialog med uporabnikom in sistemom. Kot sem že omenil, en projekt ponavadi rojeva drugega in tako sva na tem festivalu predstavila tudi Mušji simulator, v katerem uporabniki lahko doživljajo svet skozi oči muhe.
Predstavitev enega svojih 'mušjih' del ste pospremili z besedami, da "samo mirovanje ponudi priložnost, da posameznik sebe vidi jasno." Lahko pojasnite?
CHRISTA SOMMERER: Ljudje čutimo lastno minljivost. Bolj ko se staramo, bolj se zavedamo omejenosti življenja. Vsak trenutek ima svojo vzročnost, specifično kakovost. Morda ljudje v tem delu (Portrait on the Fly, op. a.) to čutijo na intuitivni ravni. Vidijo sebe v ključnem momentu, se premaknejo in nato spet izginejo. Fotografi bi temu rekli čarobni trenutek - to je ta podoba.
LAURENT MIGNONNEAU: Življenje je kontinuum, toda ko se skušaš spomniti preteklosti, se človek spomni le bežnih trenutkov, ključnih trenutkov in podob, ki so bile zares močne. Ostalo večinoma izgine. Tako je ta ključen moment nekaj, na kar smo vajeni. V določenem trenutku se osredotočimo na eno stvar in jo pravzaprav dojemamo preko teh ključnih trenutkov.
CHRISTA SOMMERER: Dandanes imamo toliko podob v našem življenju. Ljudje toliko fotografirajo in objavljajo ... Sprašujem se, ali res potrebujemo vse te podobe, ali res potrebujemo milijon podob našega življenja?
V preteklosti ste dejali, da je intermedijska umetnost tesno povezana z razkrojem in uničenjem. Zakaj?
LAURENT MIGNONNEAU: Tu govorimo o medijski umetnosti, ki uporablja tehnologijo. Tehnologija je sčasoma presežena, na nek način umre. Stroji niso večni, zamenjamo jih s hitrejšimi ali lepšimi stroji. Tehnologija se hitro stara. Običajnih telefonov recimo ne uporablja nihče več, to je izginilo. Pravzaprav ima tehnologija sila omejen čas, preden jo nadgradimo. Živimo v nenehni obljubi novih tehnologij in stare preprosto zavržemo. Živimo v času, ko ogromno konzumiramo, a stvari, ki jih konzumiramo, niso obstojne.
CHRISTA SOMMERER: Ne gre samo za medije, ampak nasploh za življenjski stil v digitalni dobi. Vse te stvari, vsi ti podatki, ki jih ustvarimo, kdo ve, kako dolgo jih lahko hranimo. Prišli bodo novi formati, ljudje bodo pozabili na stare in na nek način je razkroj simbolika našega digitalnega življenjskega sloga.
Na festivalu Coded Culture leta 2009 ste za eno svojih del rekli, da ne gre neposredno za umetniško delo, ampak bolj za novo vrsto tehnologije. Kje potegnete črto? Ko začnete projekt, ali že takrat veste, ali bo šlo za umetnost?
CHRISTA SOMMERER: Morda tega ne bi rekla še enkrat (smeh, op. a.). Če sem iskrena, vedno skušava ustvariti delo z umetniško vrednostjo, toda pri nekaterih projektih ta vrednost morda ni tako izrazita. Včasih sva začela s kakšnim projektom, ki je imel umetniške aspiracije, toda stvari se potem morda niso obrnile v to smer, kot bi si želela. Najin cilj je vedno, da delava odlična umetniška dela. Včasih nama uspe, tako kot denimo z Interaktivno rastjo rastlin, ki je aktualna že 26 let. Zame dobro intermedijsko delo ne govori le o tehnologiji, ampak gre za širše koncepte, za čustva. Te koncepte dobra stvaritev preko tehnologije potem prenese v izkušnjo, ki ima višjo kakovost, kot nek običajen tehnični pripomoček. Mora govoriti o svetu ali o našem odnosu do sveta. LAURENT MIGNONNEAU: Kar proizvedeva, nima nobene druge funkcije. Ne gre za orodja, ki bi jih uporabili za kakšno aktivnost, ampak gre za samostoječa umetniška dela.
Kako razvit je trg za intermedijsko umetnost? Ali postaja integralen del "mainstream" trga z umetninami?
CHRISTA SOMMERER: Gre za zanimivo vprašanje, ki se ga vse bolj pogosto dotikamo tudi na festivalu Ars Electronica. Danes opažamo, da znani umetniki (iz drugih sfer, op. a.) začenjajo uporabljati tehnologijo, medijski umetniki pa so vse bolj prisotni v galerijah. Tako prihaja do prehajanja in to je po mojem mnenju dober trend. Medijska umetnost je bila nekaj časa zaprta v 'geto' festivalov in specifičnih lokacij, šlo je bolj za interno zadevo. Sedaj se dogaja, da tradicionalna umetnost vse bolj spoznava kakovost medijske umetnosti in tudi bolje razume tehnologijo, ki jo uporablja. Prihodnost bo prinesla še več prehajanja med medijsko in tradicionalno umetnostjo. Okrog nas je nekaj zares vrhunskih umetnikov, ki bi si zaslužili večjo pozornost.
Kako pomemben je Speculum Artium v intermedijski krajini? Kakšno veljavo si je v desetih letih pridobil trboveljski festival?
CHRISTA SOMMERER: Ta dogodek je vedno bil na radarju. Večina ve, da se dogaja v majhnem mestu v Sloveniji in mnogi so se spraševali - zakaj tukaj? A pravzaprav je to odlična lokacija za takšen festival. Imamo fantastično občinstvo, ki je odprto za takšne stvari. Prihajajo mladi in stari. Festival ima lokalno podporo, ogromno ljudi pomaga pri organizaciji. Vse to je zelo pomembno pri takšnem eksperimentalnem in progresivnem festivalu. Vse je narejeno res glamurozno, ker ni vključena le manjša skupina umetnikov, ampak sodeluje celotna skupnost. Krasno se mi zdi, da pride na festival toliko otrok. Prihajam iz okolice Linza in spomnim se, ko sem kot otrok prvič prišla na Ars Electronico. To me je zaznamovalo za celotno življenje.
Skupaj delata že 27 let. Kako se je v tem obdobju spremenil vajin delovni proces?
LAURENT MIGNONNEAU: Na začetku sva bila pač mlajša (smeh, op. a.). Delava drugače kot na začetku, vse skupaj se je spremenilo, saj je tudi življenjski ritem drugačen.
CHRISTA SOMMERER: Kot študenta sva imela precej več časa, lahko sva se posvečala samo umetnosti. Danes gre bolj za menedžment. Delava na univerzi, vodiva oddelek, še vedno ustvarjava umetniška dela, jih promovirava ... Stvari so se spremenile, a ne tako zelo. Še vedno delava v paru, nočeva imeti večjega podjetja. Imela sva priložnost delati z različnimi ljudmi, toda še vedno najraje delava sama. To se ni spremenilo od vsega začetka.
LAURENT MIGNONNEAU: Delati v večji skupini zna biti težko. Če sva sama, sva bolj fleksibilna. Ideje se razvijajo hitreje.
