Dr. Andrej Čadež: "Želim si, da bi več gradili, namesto da uničujemo"

Dr. Andrej Čadež, eden izmed vodilnih astrofizikov v Sloveniji in zaslužni profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko (FMF), sicer proučuje črne luknje in nevtronske zvezde, tokrat pa smo se z njim med drugim pogovarjali tudi o podnebnih temah, o globalnem segrevanju in o znanju, ki ga na tem področju posedujejo astronomi, o (ne)sodelovanju med znanstveniki, o problemih, ki so v resnici vedno sivi in nikoli črno-beli, čeprav nekateri trdijo drugače ter o novih razmerjih moči na področju raziskovanja vesolja. 

Elon Musk, za nekatere tehnološki vizionar, za druge zgolj še en poslovnež, ki s svojimi izjavami večkrat spodbudi znanstvenike, da privzdignejo obrvi, namerava v prihodnjih desetih letih v orbito izstreliti kar 42 tisoč satelitov, ki bi omogočili dostop do hitrega interneta povsod po svetu. Tudi druga zasebna podjetja sledijo njegovemu zgledu z velikopoteznimi načrti, čeprav astronomi zaskrbljeno spremljajo hitro spreminjajoče se nebo, na katerem bo, če bomo tako nadaljevali, kmalu vidnih več satelitov kot zvezd. Kako vi vidite to problematiko? 

Vsekakor se mi ne zdi prav, da se lahko vsakdo izmisli, da bo v vesolje pošiljal rakete. Gre za naše okolje, na katero ima vsaka raketa ogromen vpliv. Seveda vesolje ljudi zanima, a takšne stvari bi morale biti bolj regulirane. Človeške ambicije pa so na tem področju vse večje, se zdi. Spomnim se časov, ko je moj stric, sicer prav tako profesor na univerzi, trdil, da ljudje ne bomo nikoli šli v vesolje. Samo nekaj let po tem pa sem na stari, črno-beli televiziji, spremljal pristanek na Luni. Vsi smo bili navdušeni, ker je bil to svojevrstni čudež. Te radovednosti se ne da ustaviti. Evforija, ki je sledila pristanku, je povzročila nov zagon in človeštvu dala nov smisel. A danes se sprašujem, kam plujemo. Vesoljski zagon je morda malo uplahnil, da pa bi se zdaj udejanjil v zasebnih izletih na Luno, se mi zdi amoralno. 

Kakšna pa bo torej prihodnost tovrstnih odprav?

To si najbrž vsi želimo vedeti ter postaviti neke skupne cilje. A zgodovina kaže drugače - nikoli nismo imeli skupnih ciljev. Bila so le obdobja, ko so skupine ljudi imele skupne cilje, pa obdobja, ko cilji enih niso motili drugih, ter na koncu obdobja, ko so bili cilji enih, da se uniči druge. Sam si želim, da bi več gradili, namesto da uničujemo.

Smo le majhen del vesolja in ko se človek postara, se večkrat vpraša, za kaj je živel. Sam sem doživel marsikaj hudega, a hkrati toliko dobrega, da lahko rečem, da je bilo moje življenje lepo. Kar si želim, ko gledam mlajše od sebe, je, da bi lepo življenje imeli tudi oni.

Naslednje generacije očitno ne bodo mogle opazovati zvezd in videti takšnega neba, kot ste ga videli vi - po drugi strani pa bodo imele globalen dostop do interneta. 

Do tržne usmeritve Muskovega početja sem kritičen. Ne razumite narobe, nisem proti vsemu komercialnemu, a postali smo že tako veliki in mogočni, da se moramo vprašati, kje bomo vendarle potegnili črto, ki je ne bomo prestopili. To moramo storiti z veliko mero razuma. Ne gre za antagonizem, temveč za realen razmislek, kje so naše meje. Ne moremo vsega prepustiti trgu. 

Krovne svetovne vesoljske organizacije nimamo, kdo bi tako početje sploh lahko omejil?

NASA bi ga lahko, kdo drug pa težko.

Kljub prepovedi Avto Elon Musk proti državi: samovoljno je znova odprl Teslino tovarno

Kaj pa mednarodni sporazumi?

Sicer obstajajo, a že recimo mednarodni sporazum, da se vesolje ne sme izkoriščati v vojaške namene, se je pred dnevi morda kršil. ZDA in Velika Britanija sta se pritožili, da so Rusi streljali z enega svojega satelita na drugega, kar bi lahko pomenilo, da razvijajo vesoljsko orožje. To je res nevaren korak. 

Saša Despot

Ne prav dobrega, zato podpiram gibanje za temno nebo. A to je le del tega, proti čemur bi se morala boriti okoljska gibanja.

Kaj mislite s tem?

Pogrešam razumne odnose, na splošno. Tudi v politiki imamo recimo pozicijo in opozicijo, ki naj bi z izmenjavo ostrih argumentov prevzemali odgovornost za skladen razvoj države. Žal je bistvo te igre, da se koljejo med seboj, namesto da bi sodelovali. Dajmo biti spoštljivi drug do drugega. Če nekdo naredi nekaj dobrega, mu to priznajmo, če ne, povemo, da ni in argumentiramo, zakaj se nam zdi poteza napačna. 

Kaj pa je po vašem mnenju trenutno najbolj pereča tema, globalno gledano?

Preti nam nevarnost. Že dolga leta govorim, da kurimo Zemljo. Temperature naraščajo neverjetno hitro. Poglejte: imate kozarec vode in v njem kocke ledu, koliko bo temperatura vode?

Nič stopinj.

Dokler bodo kocke v njem, tudi če boste vodo segrevali. Ko pa se kocke stalijo, začne temperatura neustavljivo naraščati. Mi te kocke še imamo, na severnem in južnem polu, a se topijo. Čeprav temperatura narašča počasi, v resnici sploh ne bi smela naraščati.

Nedavno so znotraj arktičnega kroga namerili skoraj 40 stopinj Celzija ...

To je po mojem mnenju katastrofa, predaval sem o tem, opozarjal, pa ne pomaga. Astronomi bi lahko pomagali, če bi nas hoteli poslušati.

Kako?

Raziskave so nam dale vpogled v klimatologijo planetov. Mnoge smo obiskali, okrog Venere so recimo krožili sateliti. Sploh Venera je zelo zanimiva v tem pogledu, ker je po mnogih parametrih podobna Zemlji.

A se je začela segrevati ... 

Da, ostala je vroča, ker je naredila atmosfero iz ogljikovega dioksida, ki je ustvarila učinek tople grede. Tudi Zemlja bi jo lahko, vendar so na njej organizmi naredili kisik in je atmosfera postala prozorna, zato je temperatura nižja. Meteorologija je stara veda, ki se ukvarja z vremenom, predvsem s statistiko vremenskih pojavov. Do prihoda satelitov je bila povsem lokalna in se z globalnimi učinki, kot je učinek tople grede, ni ukvarjala. Astronomija pa pozna predvsem globalne mehanizme, ne gleda Zemlje skozi Ljubljano ali Padovo. Mi Zemljo vidimo kot mehanizem. Morda bi bilo razumno, če bi vsi znanstveniki pri tej problematiki sodelovali ter bi se vsi ljudje zavedali, kako moramo paziti na okolje. 

Saša Despot

Da, ni narobe tako razmišljati. Vse procese v naravi fiziki lahko uvrstimo v dva glavna razreda – obrnljive procese in neobrnljive procese. Za obrnljive procese bi lahko rekli, da nič bistvenega ne spremenijo, ker tečejo po enaki poti, če jih gledamo na filmski projekciji, ki jo predvajamo v času naprej ali nazaj. Neobrnljivi procesi pa spreminjajo svet. Vsako življenje, tudi naše, vse kar v resnici spreminja svet predstavlja neobrnljiv proces in tega ne moremo spremeniti. Pri neobrnljivih procesih vedno nastaja »nered«, ki mu rečemo entropija. Do tega spoznanja je prišel na koncu 19. stoletja Ludwig Boltzmann in skrbelo ga je, da bi lahko preveč entropije pomenilo konec sveta. Še v 20. stoletju je Einstein verjel, da je vesolje stacionarno, da je svet vedno enak, a spoznali smo, da se svet spreminja. A spoznali smo, da je imel Boltzmann prav, svet se spreminja! Z odkritjem velikega poka in vsemi potrditvami te teorije, ki so jih prinesle astronomske raziskave, se je svet spremenil za nas tudi v filozofskem smislu. Svet ni in ne more biti vedno enak, vedno se bo spreminjal – entropija bo vedno naraščala! A upoštevajmo naravni zakon, ki ga je v prejšnjem stoletju odkril Prigogine, da potekajo stacionarni naravni procesi tako, da proizvedejo za dano spremembo kar najmanj entropije. 

Nekateri vseeno trdijo, da so te spremembe povsem naraven proces ...

Saj na nek način tudi so - vsebnost kisika v atmosferi je vedno nihala. Dinozavri so se razvili, ko je bilo v atmosferi ogromno kisika in zato so bili tako veliki. A uničil jih je nestacionarem proces – katastrofa v obliki asteroida, ki je priletela iz vesolja. Dajmo se vprašati - koliko mi naravnemu procesu škodimo? Dejstvo je, da krepko pospešujemo segrevanje. Znanja na svetu je zdaj ogromno, današnja doba je zagotovo doba razcveta. Vse se lahko povabi k diskusiji, vsak znanstvenik, ne glede na to, kako obvlada svojo panogo, se lahko še kaj novega nauči.

Ste torej mnenja, da se znanstveniki premalo povezujejo med seboj?

Da, preveč se daje na prestiž. Poglejte recimo obdobje med drugo svetovno vojno. Največji sovražniki so se usedli za mizo, se pogovorili in sodelovali za višji cilj. A ni dolgo trajalo, ker je vsak "povlekel" v svojo smer. 

Se to dogaja tudi v znanosti?

Vsi smo ljudje, vzorci so enaki. Očitno potrebujemo eno veliko krizo, da nas poveže. Stvari ne delujejo najbolje. A dejstvo je, da so vsi problemi sivi, čeprav jim marsikdaj vidimo kot črno-bele. 

Kako pa gledate na razvoj umetne inteligence?

V nekem smislu se je bojim; čeprav menim, da je razvoj umetne inteligence odličen, ne bi smela odločati namesto nas. Bojim se, da bodo ljudje postali leni in ji začeli zaupati bolj kot svoji lastni pameti. 

dezurni@zurnal24.si