Njegova letos izdana knjiga Plan B, ki je sicer prejela veliko nagrado letošnjega slovenskega knjižnega sejma za najboljšo knjigo leta 2020, zato predstavlja poziv k ukrepanju, preden bo prepozno. Čeprav to zveni precej zlovešče, pa je knjiga vse prej kot temačna, prej nasprotno. Predstavlja žarek upanja in opisuje konkretna dejanja, ki lahko svet obrnejo na bolje, če je le volja za spremembe. Nastajala je štiri leta, in čeprav je izdana, Videmšek pravi, da ni dokončana – je še vedno trajajoč projekt.
Po dolgem letu vojnega novinarstva ste presedlali na okoljsko tematiko. Zakaj? Vas je to že od nekdaj intrigiralo?
Ta preobrat je tesno povezan z mojim prejšnjim delom. Poročanje o podnebni krizi in o posledicah podnebnih sprememb je dobesedno naravna posledica poročanja o vojnah. To je danes zagotovo največja fronta celega človeštva.
Koliko časa je nastajala knjiga Plan B?
Knjiga je sicer projekt, ki še traja in bo trajal, ta del, ki je že izdan, pa je nastajal štiri leta. Začelo se je po enemu od mojih povratkov iz Mosula. Po spopadu iraških sil z islamsko državo sem imel vsega dovolj. Matjaž (Krivic, avtor fotografij, op. a.) mi je predstavil svojo novo, precej zmešano idejo, in po dolgih letih neuspešnega snubljenja z njegove strani je tokrat zadel v polno.
S čim vas je prepričal?
Ta projekt je zame predstavljal izhod iz klasičnih vojn in iskanje neke druge oblike novinarstva. Bil sem utrujen, profesionalno in zasebno, od opisovanja tragedij. V meni sta se nakopičili nemoč in frustracija, spraševal sem se, zakaj grozote, o katerih sem poročal, po dvajsetih letih še vedno trajajo. Plan B – takrat sicer še ne pod tem imenom –, se je ponudil kot odlična izhodna strategija.
Že v vojnah, ki sem jih pokrival pred dvajsetimi leti, mi je bilo jasno, da so številni konflikti ključno povezani prav s podnebnimi spremembami. Od Darfurja do Sudana, pa tudi v Siriji so podnebne spremembe in z njimi dolgotrajna suša močno prispevale k intenzivnosti konflikta, ki še vedno traja. V tem kontekstu gotovo lahko omenimo tudi Irak in Jemen. Opazil sem, da tudi v splošnem večina konfliktov poteka tam, kjer so podnebne spremembe najbolj opazne.
Intervju z Bošjanom Videmškom.
Da, a pri nas je osnovna temperaturna slika dokaj ugodna, tako da posledice verjetno ne bodo tako radikalne kot v nekaterih drugih predelih sveta, vseeno pa jih ne gre zanemariti. Nekaj časa, da se izognemo najhujšemu, je še na voljo, a v političnih elitah, katerihkoli že, ni prav nobene volje.
Obstajajo različne civilne iniciative, nevladne organizacije in vrhunsko motivirani posamezniki, ki bi, če bi imeli možnost nekega odprtega foruma oziroma konkretnega političnega delovanja, lahko stvari zelo hitro premaknili v pravo smer. A ob tako ali drugače »fosilnih« oblasteh – tudi v prejšnji vladi ni bilo nič drugače –, ob strahovito nazadnjaških okoljskih načrtih, do tega, da smo na drugem mestu po neizpolnjevanju okoljskih zavez in hkrati na prvem po krčenju državljanskih svoboščin, v Sloveniji v tem trenutku ne vidim prav nikakršnega prostora za optimizem. Ta prostor okolje razume kot samoumevno, kot nekaj, kjer se športa, kjer se ima dobro, nazaj pa mu ne daje prav ničesar.
Morda pa bodo evropske spodbude vendarle kaj pripomogle k preobratu in pospešenemu prehodu na ogljično nevtralnost?
Za nov evropski zeleni dogovor in projekt zelene obnove je namenjeno na stotine in stotine milijonov evrov. Velik del Zahodne in Severne Evrope je dojel, kakšna grožnja so podnebne spremembe, in prišlo je do političnega konsenza. V resnici je na visoki politični ravni EU okoljska ozaveščenost višja kot v javnosti, kar je mogoče interpretirati s tem, da so evropski zeleni, s svojim nemškim jedrom, Von der Leynovo dejansko pomagali ustoličiti.
V zameno za podporo pa se je zavezala, da bo v jedro svojega programa dodala zeleno agendo. Obljubo je držala. V postkomunistični Evropi pa so stvari drugačne. Mi se ukvarjamo le z družbenopolitičnimi vprašanji, bolj smo usmerjeni v preteklost kot v prihodnost. Čeprav je to po neki strani možno razumeti in razložiti, je dejstvo, da je ta usmeritev izrazito škodljiva.
Ob vsem denarju, ki je na voljo, bi lahko v vsaki občini, vsakem vsaj približno okoljsko naravnanem podjetju, zdaj potekal spopad za kadre, ki znajo pridobiti evropska sredstva. Samo popolnoma bebava politično-ekonomska družba tega ne bo znala izkoristiti in bojim se, da smo v tej kategoriji.
Vidim, da glede tovrstnih premikov v Sloveniji niste ravno optimistični ...
Res ne. Vendar pa knjiga Plan B ni namenjena samo Slovencem, temveč je globalna. Nisem je napisal kot Slovenec, temveč kot avtor, ki živi v širšem svetu. Na splošno nisem pesimist, kar se okoljske politike tiče, doma pa sem. A ta knjiga je napisana z upanjem, temelji na ljudeh, ki so preskočili številne ovire in vzpostavili novo družbeno ter tudi tehnološko paradigmo. Če bi bil pesimističen, je sploh ne bi mogel pisati.
Skušam pa biti tudi v Sloveniji aktiven, sodelujem v predsedniškem svetovalnem odboru za podnebno politiko in se srečujem z velikim številom posameznikov, ki delujejo na tem področju. A so žal vsi odrinjeni na stran od možnosti kakovostne razprave in politične aktivacije. Pri nas se pogovarjamo o popolnoma napačnih stvareh, ves prostor je kužno preplavljen s politiko, politiko, politiko. Politika je pri nas ideološka razprava, ki s prihodnostjo nima nobene zveze. Zato se skušam še toliko bolj angažirati na globalni ravni. Tam tudi v političnem svetu obstaja veliko več volje, razmisleka ter mladih, ambicioznih ljudi.
V Nemčiji, Skandinaviji, Franciji in drugod mladi ljudje preko zelene politike vstopajo na čelo političnega delovanja in zato prihaja do sprememb, pri nas pa smo v najslabšem stanju po letu 1990. Takrat so slovenski zeleni na volitvah osvojili 8,8 odstotkov glasov, kar je bil za tisti čas neverjeten dosežek za katerokoli zeleno stranko na svetu. Danes je za naše zelene stranke že margina dosežek.
Izšel je tudi že angleški prevod Plan B. Kako se je 'prijel'?
Precej lepo, vendar pa je glede na pandemijo in delovanje knjižnega trga trenutno nemogoče organizirati kakršnekoli promocijske dogodke, zato vse skupaj poteka nekoliko počasneje, kot bi v drugačnih pogojih. Gre pa za odprt projekt, v katerega je mogoče še dodajati in odvzemati poglavja. Večina teh zgodb je izšla v zadnjih treh, štirih letih pri praktično največjih revijah in časopisih, zato je glavnina že dosegla svetovno publiko.
Intervju z Bošjanom Videmškom.
Kako je sicer na okolje vplivala pandemija? Sprva se je zdelo, kot da se je svet skorajda ustavil in si je narava opomogla, vendar pa smo se, kot kaže, hitro vrnili na stare tire …
Predvsem je v začetku spremenila naš odnos do okolja. Dojemali smo ga kot neke vrste izhod, ki nam je dobesedno odpiral dihalne poti, vsi ljudje smo več časa preživljali zunaj. Čeprav se je pandemija sprva pokazala kot odrešiteljica narave, pa smo se morali kmalu začeti ukvarjati z drugimi posledicami, ki jih je pustila na gospodarstvu in drugod.
Na individualni in kolektivni ravni smo se kmalu začeli ukvarjati sami s seboj in s tem pozabili na ostali svet. Kaj drugega kot pandemija v zadnjih devetih mesecih skorajda ne obstaja več. S tem se je skrčila že tako upehana raven empatije in sami sebi smo postali edina zgodba. Tukaj prostora za spopad s podnebno krizo ni. Poglejte nakupovalne centre. Takoj ko se za nekaj sekund odprejo, sledi malodane orgija nadkompenzacije.
Bojim se, kako bo, ko se bo začel svet odpirati nazaj. Toliko tistega, o čemer smo globoko prepričani – a se obenem izrazito motimo –, da nam pripada, bo treba 'nagrebsti' nazaj. Pohlep in požrešnost sta tako že dobila dodaten pospešek, samorefleksije pa je v tem času zelo malo ali pa sploh nič.
Nekateri znanstveniki svarijo, da se s krčenjem gozdov in vse višjimi temperaturami veča tudi možnost za izbruh še kakšne pandemije.
Težava so predvsem požari znotraj arktičnega kroga, uhajanje metana in taljenje permafrosta, v katerem so zamrznjeni številni virusi in bakterije. Vseeno menim, da čas za tovrstno razpravo ni primeren, saj so to za zdaj še špekulacije. Mislim, da se moramo več ukvarjati s stvarmi, ki so v tem trenutku ključne, pa niti tega ne počnemo.
Zakaj ne, po vašem mnenju?
Vzrok je evolucijskega izvora. Če parafraziram Daniela Kahnemana: evolucijsko nismo omreženi za spopad z grožnjo, ki ni neposredna. Če denimo proti nama pelje tovornjak, bova instinktivno odskočila. Če si proti očesu porineva prst, bova oko zaprla ali pa umaknila glavo. Če pa nam v podnebno in geografsko privilegiranemu okolju rečejo, da nas bo čez deset let zalilo, pa je naš odgovor na to le: "Aha, okej." Neposredne reakcije ni. Zato se tudi v krajih, kjer so posledice podnebnih sprememb že tako izrazite, da močno vplivajo na kakovost ljudi, bolj odzivajo nanje, saj druge možnosti v resnici nimajo.
V coni udobja te je z dveh metrov strah skočiti na tla, ker se bojiš, da si boš zvil gleženj ali pa da ti bo obrnilo koleno. A če bežiš pred ognjem, pač skočiš. Mi smo na točki, ko v coni udobja čakamo na božjo milost, ki pa je seveda ne bo.
Spremljali ste tudi begunce na balkanski poti in napisali knjigo Na begu. Kakšen je dandanes naš odnos do migrantov, se je kaj spremenil?
Niti slučajno. Slovenska etika se je dokončno stopila z gradnjo žice na meji, in to pod samooklicano levosredinsko vlado. Od takrat naprej smo šli tako ali drugače proti skrajni desnici. Rasizem in ksenofobija sta postala jedro slovenske politike in javnega diskurza, ob čemer pa je ironično, da smo s tem kot družba postali precej bolj iskreni kot kadarkoli prej. Slovenska družba je izrazito rasistična.
Zakaj tako menite?
Ker dokaze o tem doživljam praktično vsak dan – vračanje ljudi, serijsko kršenje praktično vseh mednarodnih konvencij, totalno razčlovečenje beguncev in migrantov, popolna pozaba humanitarnih vzgibov in nerazmišljanje o tem, da vračanje ljudi recimo v Afganistan, kjer je permanentna vojna, v bistvu pomeni metanje ljudi v smrt. To je strahovita, dokumentirana resnica. Praktično vsak mesec me pokliče kak novinar, ki dela zgodbo na slovenski meji in ne more verjeti, da se lahko v EU dogaja kaj tako groznega.
V zadnjih mesecih so se stvari začele še bolj radikalizirati, saj so ti ljudje zaradi pandemije še bolj pozabljeni kot kadarkoli, njihove tragedije pa se dogajajo še dlje od naših oči, ki so bile že prej na široko zaprte. To je strašna tragedija. Nič ne pove več in bolj natančno o družbi in nas samih kot naš odnos o begunstva in migracij.
Intervju z Bošjanom Videmškom.
Da, boli in frustrira. Po dolgih letih pokrivanja vojn po celem svetu mi tudi na balkanski poti ni bilo treba praktično nikogar vprašati, zakaj je odšel, ker sem to že vedel. Jasno, spoznal sem njihova mesta, od koder so bežali, videl sem njihove usode. V tem času bi že zaradi bližine digitalnega sveta ljudje morali vedeti, kaj se dogaja v Siriji, Iraku ali v Sahelu, poznati bi morali kontekst podnebnih beguncev. Morali bi vedeti tudi, kaj se dogaja na grških otokih, v koncentracijskih taboriščih 21. stoletja. Pa javnost to preprosto ignorira, kot neko pol-fikcijo, kot da se nas to preprosto ne tiče. To je mentaliteta iz časa 30. let prejšnjega stoletja, iz nekega zoprnega dela Evrope.
Zakaj? Ali smo že tako otopeli, da nas to ne gane več?
Razlogov je več. Eden je antimigrantska politika, ki je izrazito močna v bivših komunističnih državah, in je hkrati močno povezana s totalitarnim režimom. Družbe ene barve predstavljajo prostor, kjer je bilo veliko zatrtega, potlačenega, potem ko se je vendar svobodno zaživelo, pa se je pojavila neka nova grožnja.
V bistvu je prišlo do kolektivnega odpora, lahko bi mu rekli tudi Stockholmski sindrom z zamudo. Mi pravimo, da s temi vojnami, od koder ljudje bežijo, nimamo nič, ter da naj za ljudi poskrbijo tisti, ki so te vojne začeli. A tudi poljske, slovenske in češke enote so recimo ves čas prisotne v Afganistanu, Iraku itd. To je del našega sveta. Že to, da ljudje čutimo pomoč drugim kot obveznost, je velik etični greh. Samoumevno je poskrbeti za ljudi na begu. Tudi slovenska zgodovina je vezana na migracije, ki so osnoven civilizacijski proces.
Ste na terenu tudi v času pandemije?
Kolikor sem pač lahko. V tem času sem postavil rekord po številu zaporednih spanj v isti postelji po koncu srednje šole (smeh). Večinoma delam od doma, posvečal sem se knjigi. Kot zver v kletki čakam na dan osvoboditve.
Kaj bi počeli, če bi se odločili opustiti novinarsko kariero? Kakšni so cilji za prihodnost?
Imel sem nogometne ambicije, a ni bilo talenta (smeh). Moj cilj je ostati absolutno neodvisen in hkrati gospodar svojega časa ter prostora, skratka nadaljevati na podoben način kot v zadnjih letih. To me izpolnjuje in poganja naprej. Pandemija je to sicer delno ustavila, ampak nimam pravice do jamranja. Zavedam se, da sem po kakovosti življenja med nekaj odstotki privilegiranih.
