Sodelujete s Hansom Zimmerjem, enim največjih skladateljev filmske glasbe. Kako vam je uspelo priti v ekipo glasbenikov, ki polni dvorane po svetu?
Živim in delujem na Dunaju in že kar nekaj časa sodelujem z orkestrom Synchron Stage, ki snema filmsko glasbo tudi za nekatere največje produkcijske hiše. Med drugim smo posneli glasbo za Discoveryjev dokumentarec Blue Planet, za katerega je glasbo napisal Hans Zimmer.
V tem orkestru torej kot tolkalistka delujem že nekaj let. Vodi ga dirigent Johannes Vogel, ki me je priporočil Hansu Zimmerju.
Kakšen je odziv ljudi? Na glasbo iz katerega filma je najboljši?
Celoten spektakel je fascinanten tako za izvajalce kot publiko. Podprt je z video projekcijo iz filmov, skratka produkcija je na zelo visoki ravni. Aranžmaji skladb, ki jih igramo, so vsi prenovljeni posebej za našo sestavo benda, ki igra z orkestrom.
Najbolj buren odziv je pri pesmi iz Levjega kralja in Piratih s Karibov. Najbrž zato, ker so pesmi zelo prepoznavne, so hiti, ki se vrtijo že dolga leta. Pirati s Karibov niti niso napovedani, so dodatek in nas publika po prvih nekaj tonih vedno pospremi s ploskanjem in vzkliki.
V bendu nas je devet, zbrani smo z vsega sveta. V orkestru jih je še okoli 60, potem so tu še različni solisti, dirigent. Ena od vokalistk je recimo sodelovala pri snemanju originalne glasbe za film Gladiator.
A to je le tisto, kar se vidi na odru. Pri produkciji sodeluje še ekipa, ki postavlja oder, maskerji, frizerji, zvočni mojstri, … Tudi brez njih projekt ne bi zaživel.
Je to največji projekt, pri katerem ste doslej sodelovala?
Ja, definitivno. Zelo mi je všeč, ker filmska glasba ponuja čisto drugačen vpogled v delovanje glasbene scene.
Je pri vas poklicnih glasbenikih pravzaprav sploh razlika, če nastopate pred 100 ljudmi ali pa pred 10.000 glavo množico?
Je, seveda. Odvisno je tudi od tega, ali je dvorana za šest ali dvanajst tisoč ljudi. Manjši kot je prostor, bolj se čuti energija publike.
Presenetilo me je, da se v velikih dvoranah sicer čuti odziv, a zelo drugače. Koncerti pred nekaj sto ljudmi so veliko bolj intimni, veliko bolj se nastopajoči počuti razgaljenega pred publiko, kot pa pred 12 tisočimi, kjer je nastopanje povsem drugačno doživetje.
Koliko časa je trajalo od telefonske klica z vprašanjem, ali bi pri projektu sodelovali, do prvega nastopa?
Kakšni sedem oziroma osem mesecev. Vsak se pripravi zase. Nato smo imeli tri dni vaj samo člani banda, potem pa so sledili še štirje zelo intenzivni dnevi vaj z orkestrom.
Kako pomembna je kemija med glasbeniki, vendarle gre za poklicne glasbenike?
Ja, kemija je zelo pomembna. Profesionalnost seveda igra veliko vlogo, če pa je še kemija poleg, je doživetje res posebno.
Glasbeniki imamo med sabo zelo dobro kemijo, kar mislim, da lahko vidijo tudi gledalci, ki nas pridejo poslušat. Vsak nastop je drugačen, vsak nastop je velik užitek, vsakič, ko pridemo na oder, odkrijemo nekaj novega.
Ste morali prestati avdicijo ali ste mesto v predstavi dobili le s priporočilom?
Avdicije v tem primeru ni bilo. Je pa Hans Zimmer vsakega nastopajočega preveril in odobril.
Je Hans Zimmer z vami na turneji?
Pride vsaj na en koncert na vsaki turneji. Sicer pa zelo natančno spremlja, kaj mi počnemo.
Mladi, 27-letni glasbenici Aleksandri Šuklar je bila glasba položena v zibelko. Oče Slavko Šuklar je skladatelj, mama Lilijana Djukić je dirigentka, sestra igra violino. Bila je štipendistka slovenskega kulturnega ministrstva in dobitnica štipendije dunajskega kanclerja kot ena najbolj obetavnih mladih umetnic na Dunaju.
Koliko časa pa ste že na Dunaju?
Osem let, od začetka študija dalje.
Kako vas je pot peljala tja gor?
Želela sem izkusiti tujino, Dunaj je pač mesto glasbe. Tukaj sem želela študirati tudi zato, ker tu poučuje Jovan Živković, eden največjih skladateljev za tolkala, čigar dela so dandanes najbolj pogosto izvajana. Nato se je vse izšlo tako, da sem tukaj ostala.
Ste pa izbrali nenavaden instrument. Mar ne?
Kakor za koga (smeh). Najprej sem igrala violino, začela sem s petimi leti. Izhajam iz glasbene družine, kjer so takrat mislili, da je to prava izbira. A po nekaj letih sem začutila močan impulz, da me privlačijo tolkala, fasciniral me je ritem in vsi ti instrumenti. Zelo sem vesela, da sem se našla v tem.
Konkurenca je velika. Toda ukvarjam se z glasbo, ki ima zelo velik spekter zvrsti, tako da pri svojem delu nisem omejena le na orkester. Je pa pač tako, da je treba za uresničenje vsakih sanje vložiti veliko dela in časa. Seveda brez strasti tudi ne gre.
Kakšne načrte imate s kariero oziroma kaj si želite?
Gotovo si želim še napredovati in dokler napredujem, sem na pravi poti.
Vas morda mika vrnitev v Slovenijo?
Niti ne. Nikoli sicer ne vemo, kam nas bo življenje peljalo, toda za zdaj imam tukaj na Dunaju odlične pogoje za delo.
Doma najbrž ni nekega velikega profesionalnega izziva?
Treba se je zavedati, da ima Dunaj okoli 40 koncertov vsak večer. Ko gre za glasbeni razvoj mi torej Dunaj ponuja več. Seveda pa ima tudi Slovenija zelo dobro glasbeno ponudbo.
Kaj pravzaprav imenujete dom? Dunaj ali vaš domači kraj?
To je zelo težko vprašanje (smeh). Rekla bi, da imam več domov. Doma sem na Dunaju, v Velenju, v Novem Sadu. Povsod po malem.
Rojena sem namreč v Novem Sadu, od koder prihaja mama, oče je iz Prekmurja. Oba sta študirala v Beogradu, kjer smo živeli do leta 1997, nato smo se preselili v Velenje.
Pravite, da ste iz glasbene družine …
Ja, oče je skladatelj, mama je dirigentka, sestra pa violinistka.
Torej vam je bilo nekako usojeno, da greste po tej poti.
Ponudili so mi tisto, kar so menili, da je zame primerno. Moram reči, da me nihče ni silil, da bi se morala ukvarjati z glasbo, vedno sem počela, kar sem želela.
Pred tedni ste v dunajskem Musikvereinu izvedli simfonijo Sound of Light, ki je nastala s pomočjo umetne inteligence. Kakšen občutek je bil igrati nekaj, kar je v grobem sestavila umetna inteligenca?
Gotovo je bila to posebna izkušnja. Toda glede na to, da se način izvajanja te glasbe, ne razlikuje od drugih, mi nastop ni bil tuj. Ekipa, s katero smo sodelovali, se je zelo dobro znašla. Veseli me, da sem bila del tega in da sem sodelovala pri takem eksotičnem dogodku.
Če ji zašteka glasbena kariera, lahko kamot posname pornič
Mmmmm..fajn bejbika.🤤🤤
Iz napisanega je zelo težko sklepati, da punca "sodeluje s Hansom Zimmerjem". Z njim očitno sodeluje ansambel, v katerem punca igra. Je pa kar nekaj razlike v tem, se vam ne zdi? Ampak - sliši pa se lepše, kajne?