Pred kratkim sta v Rusiji končala postopek posvojitve. Dobila sta fantka Samuela, ki je star 14 mesecev. Sta starost lahko izbirala?
Lahko izraziš željo, ne moreš pa izbirati. Osnovni princip posvojitve je, da otroku iščejo starše, ne pa staršem otroka. Ko oddaš vlogo, lahko navedeš spol, starost in nekatere druge lastnosti. Midva sva zapisala samo spol in starost in želja se nama je uresničila.
Je sploh mogoče posvojiti mlajšega otroka?
V Rusiji ne. Ko gre otrok iz države, mora biti star najmanj eno leto, poleg tega pa je zelo težko dobiti otroka, ki je zdrav, a sva tudi pri tem imela srečo. To sva videla šele v sirotišnici.
Koliko je birokracije?
Vse urediš v Sloveniji, kjer je izdelan sistem, a se pozna, da ni nekoga, ki bi uravnaval vse spremembe, in potem denimo pošiljaš napačne papirje. Zahtevno je, ker je veliko dokumentacije, treba pa je narediti tudi osem specialističnih pregledov in vrsto drugih stvari.
Kaj pa psihološke ocene?
Tudi. Psiholog, nevrolog, onkolog ... Ampak če je volja in imaš pred sabo cilj, gre. Marsikdaj slišim: “Joj, kako je posvojitev lepo dejanje.” Mogoče je res, ampak ne delaš tega zato, ker si dober, ampak zato, ker rešuješ svojo težavo, ki je, da želiš imeti svojega otroka. Ker si dober, greš v humanitarne akcije, posvojitev pa s tem nima nič.
Sta otroka poskušala posvojiti tudi v Sloveniji?
V Sloveniji je zelo veliko rejništva, posvojitev pa niti ne, ker imamo kar dobro poskrbljeno za socialno varnost, poleg tega pa imamo tudi zakon, po katerem ima mama, ki da otroka v posvojitev, še eno leto čas, da si premisli. Kdo bo to podpisal?
Zakaj sta izbrala Rusijo?
Nikoli nisva niti razmišljala o drugi možnosti, ker v Rusiji veliko delava, poleg tega pa je to država, v kateri na posvojitev čaka ogromno otrok.
Kakšen je bil vaš odnos do posvojitve, preden ste vedeli, da boste imeli težave?
Ko sva s Smiljanom postala par, sva imela do posvojitve pozitiven odnos, a takrat nisva vedela, da bova imela na tem področju izzive. Mnogo pozneje, ko sem bila leta 2009 po sedmih postopkih zunajtelesne oploditve prvič v življenju duševno in telesno utrujena in življenje brez otrok ni imelo smisla, mi je Smiljan izrekel najlepšo ljubezensko izjavo: “Ko sem te spoznal, v tebi nisem videl mame svojih otrok, ampak žensko. Pač ne bova imela svojih otrok, ampak ga bova posvojila ali pa si bova malo drugače organizirala življenje. Takrat sva bila tik pred tem, da podpiševa pogodbo o nadomestni mami, in Smiljan je predlagal, da greva še zadnjič v postopek zunajtelesne oploditve, poleg tega pa še v postopek posvojitve.
Vzporedno?
Ja, istočasno. In ne bom pozabila dneva pred transferjem (prenos zarodkov v postopku IVF, op. a.), ko je Smiljan rekel: “Glej, Bog, če naju imaš rad in misliš, da bova dobra starša, potem greva zadnjič v postopek in nama daj otroka.” In res je bilo točno tako. Kar naenkrat nama je dal dva. V srcu sem vedela, da tehnično gledano obstaja možnost, da ne bova nikoli imela biološkega otroka, a hkrati sem vedela, da se to ne bo zgodilo. Nikoli ne smeš obupati. Ne, ker še ni konec. Ker je še vedno en postopek premalo. Greš do konca. Dokler zdržiš. Dokler še upaš.
Kako dolgo sta hodila na postopke zunajtelesne oploditve?
Deset let.
Kakšne krize sta premagovala med njimi?
Takšne kot vsak par, ki gre skozi njih. Ne vem, kako je, ko izgubiš otroka, a po vsakem postopku sem se počutila točno tako, kot da sem ga izgubila, ker je bil to moj otrok. Načrtovan, zaželen. In zame je bil že otrok, ki samo čaka, da zaživi. In vsak par, ki sem ga spraševala, je to dojemal enako. Zato potrebuješ žalovanje, vedno več postopkov je bilo; vedno več časa sem si vzela prav za žalovanje. Sicer sem pozitiven človek in na koncu vedno vidim upanje, a sem se zaradi hormonov med enim postopkom, ko sem se peljala v avtu, začela dreti kot majhen otrok. Včasih sem se v enem trenutku smejala, v drugem jokala. Poln si hormonov, trga se ti in nisi več ti.
Je bilo iz postopka v postopek drugače?
Moje telo se je na vsak postopek odzivalo približno enako, je bilo pa vsakič težje, tudi zaradi kilogramov, ki so se nabirali. V sedmem postopku sem recimo potrebovala devet mesecev, da sem dobila nazaj menstruacijo. Da sem bila kolikor toliko spet jaz. Bila pa sem vedno bolj samozavestna, ker sem vedela, kaj me čaka ter kako se bom počutila in oba s Smiljanom sva vedela, da bom tečna in da se mi bo odpeljalo.
Kako se je poznalo telesno?
V nabiranju kilogramov. Jaz sem jih v vsakem postopku v dveh tednih pridobila 15. Postopkov pa je bilo vseh skupaj devet. Leta 2008, ko sva bila ravno po postopku in sem bila v obdobju “žalovanja”, je en novinar oziroma fotograf Smiljanu poslal SMS, češ, ti tako skrbiš za svoje telo, žena pa je takšna, in sem si mislila: Katastrofa, ko bi ti vedel, kaj sva pravkar dala skozi. Ampak mogoče se je vse to moralo zgoditi. Ali ni to za nekoga, ki tudi stopa po tej poti, zgodba o upanju?
Kako se je med postopki izkazal Smiljan?
Ves čas je bil na distanci, kar sem mu na začetku celo zamerila, saj sicer prouči vsako stvar, v tem primeru pa sem to delala jaz. On je bil pri nas trezna glava, saj ne smeta biti oba v čustvenem pričakovanju. Pri naju v prvo, ko sem bila stara 27 let, sploh ni bilo zarodkov. Moška in ženska celica se nista združili. Zakaj, ne vem. Na tisoč parov se to zgodi enemu. V naslednjem postopku se je zgodba ponovila, potem pa sem začela brati in iskati odgovore, ki jih seveda nisem našla. Ko se je zgodila Sima, je zdravnik vprašal, kaj smo zdaj naredili drugače, pa sem mu rekla: “Vse je bilo enako.” A bistvo je bilo drugačno – rezultat. Statistično gledano nisva imela nobenih možnosti, da bi nama uspelo. To mi je v enem pogovoru potrdila tudi moja zdravnica. Statistika res obstaja, ampak ali pride zraven seznam imen? Zato je treba upati in iti do konca. Če ne bo zdaj, bo pa naslednjič. Na koncu smo podrli vse teorije. Jaz sem tako lep zarodek dobila v najslabših okoliščinah.
Vam je bilo lažje, ker ste na to temo prebrali veliko literature?
Sem takšen tip človeka, da mi je to pomagalo. Pri prvem in drugem postopku nisem imela pojma. Ko sem šla popolnoma nepripravljena na prepihovanje jajcevodov, sem mislila, da je to tako kot ultrazvok. Za tisti dan sem imela načrtovane celo sestanke. Potem pa sem mislila, da bom umrla. In sem si rekla, nikoli več takšnih šokov.
Je bil Smiljan ob vsem tem prisoten toliko, kot ste si želeli?
On je bil prva rama za jok. Seveda so bili trenutki, ko bi si ga mogoče želela več, ampak vedno pridejo trenutki, ko bi si nekoga želel več. Tako kot vsaka ženska sem tudi jaz v tem času potrebovala več pozornosti, a je bil v resnici z mano v tem času kar križ. Po nekaj prvih postopkih sva oba potrebovala čas, potem pa sva že vedela in to vzela kot najino največjo preizkušnjo kar se tiče motivacije.
Če pa se kot motivatorja v motivaciji ne bi izkazala vidva ...
Mogoče sva oba morala še na precej intimnem področju najinega življenja na lastni koži preizkusiti vse te tehnike. Smiljan mi je celo posnel meditacijski CD z glasbo na temo gnezdenja zarodka, da sem si pred postopkom vizualizirala, kako celica potuje, se srečuje z organi in kako se vgnezdi. In zelo mi je pomagal.
Kdaj sta se prvič zavedala, da imata težavo?
Najprej se tega sploh ne zavedaš, ampak misliš, da pač nimaš sreče, po enem letu brez kontracepcije pa začneš malo brskati. Najhuje je narediti prvi korak in reči, da imaš izziv, potem pa je bilo še neumneje, da sva morala pol leta meriti bazalno temperaturo. To je res grozno za par, v smislu, hej, temperatura je zdaj takšna, greva seksat. Nenadoma seks ni več seks, ampak neko tehnično opravilo. Kje pa je vsa romantika? Kaj pa otrok, narejen z ljubeznijo?
Kdaj sta o tem začela govoriti naglas?
Proti koncu. Da sva se res odprla, je minilo sedem let. Moti te, ker te sprašujejo, kdaj bosta imela otroka, ker ne vedo, da imaš težave. Starši pa so že sami ugotovili, da se nekaj dogaja. Moji so sicer super. Oče naju je peljal na Dunaj k specialistu, in to ravno, ko mu je umirala mama. Za to mu bom večno hvaležna. Peljal naju je v hotel sredi Dunaja, da sva dobila spermo, on pa je čakal zunaj v avtu, ker se nam je mudilo, da jo pregledajo. Na to res nikoli ne računaš, ne? Na to temo je v tem času nastalo tudi kar veliko smešnih zgodb.
Kako lahko sam vplivaš na uspeh?
Zaupati moraš sebi, partnerju in usodi, da bo. In bo. To je največ, kar lahko narediš. Zame je bilo to življenje iz postopka v postopek. Postopek traja po tri mesece in ni bilo dneva brez skrbi – od tablet do injekcij. In če bi lahko naredila kaj za nazaj, bi bila bolj umirjena in zaupljivejša; ampak ko bi vsaj kdo dal pisno izjavo, da bo tako.
Koliko ste se med postopki spremenili?
Postopki te zagotovo spremenijo. Veliko bolj začneš razmišljati o sebi in o tem, kaj počneš na tem svetu. Postala sem bolj odprta do ljudi, poleg tega pa bolj razumem, da je največja sreča v zelo majhnih in brezplačnih stvareh, kot sta nasmeh in prijaznost. Najenostavnejše stvari so zastonj, in če to naučiš otroka, potem je to zmaga.
