V Ameriki, v zadnjem času pa tudi pri nas, je veliko govora o gejevskem lobiju. Ste se v Sloveniji s tem lobijem že kdaj srečali?
No, to pa je eden od najhitreje rastočih lobijev v Sloveniji. Gejevski lobi je tudi pri nas zelo močan.

Kje?
Recimo na družabni sceni bi se lahko od njih kaj koristnega naučil marsikateri drug lobi – gejevski lobi je treba upoštevati, se z njim soočiti in z njim tudi sodelovati.

Katere so prednosti gejevskega lobija?
Včasih je deloval prikrito, danes ne več. Njegova prednost pa je, da je izjemno dobro organiziran in kultiviran, tako da mu uspe priti tudi na področja, kjer ga nihče ne pričakuje. Vplivni geji nato na odgovorna mesta postavljajo svoje ljudi. Homoseksualnost je sicer naravna stvar, ampak je bolj razvita med premožnejšimi sloji, ker je to zelo drag način življenja.

Kaj pa drugi lobiji v Sloveniji? Kateri so trenutno najmočnejši?
V zadnjem času je najbolj opevan gradbeni lobi – v gradbeništvu je ogromno denarja. Ljudje se premalo zavedajo, da gre ves denar, ki se pretaka po gradbiščih, iz njihovih žepov – tu gre za državne kredite. Edini, ki so od malih ljudi tu nekaj zaslužili, so bili gradbeni delavci in še ti so bili v veliki večini tujci, uvožena delovna sila iz Slovaške, Romunije in še od kod.

Zakaj pa so te gradbeniške afere prišle v javnost šele zdaj?
Ker je to pa enkrat moralo priti na dan! Država je zadušila samo sebe. Ogromno denarja se plačuje za zdravstvo, šolstvo, kulturo in pokojnine. Nenadoma je začelo tega denarja zmanjkovati, in ko so iskali skrivne zaloge, so ugotovili, da jih ni več, ker je vse odšlo v podjetniške žepe.

Kako gledate na ustanavljanje zasebnih univerz?
Množično ustanavljanje zasebnih univerz najbolj ropa slovenske študente in jih deli na tiste, ki si to lahko privoščijo, in na tiste, ki si tega ne morejo privoščiti. Krivično je, da si lahko le tisti, ki imajo denar, zagotovijo dobro prihodnost. Gre za ustvarjanje izobraževalnega elitizma, kot ga poznamo v ZDA!

Ali torej trdite, da vplivni ljudje na takšnih šolah vzgajajo svoj podmladek?
Zanesljivo! Gre za družine, ki so tako ali drugače obogatele v samostojni Sloveniji. Tisti, ki so pametni, bodo investirali v svoje otroke. Gre za privilegiran razred ljudi, ki so privilegirani zaradi določenega načina delitve premoženja pri nas.

Nam lahko navedete kakšen konkreten primer takšne družine?
Ta imena so znana – do njih lahko pridete že za vsakim šankom. Te bogate slovenske družine pa jaz delim na tiste, ki so do denarja prišle zakonito, in tiste, ki so do denarja prišle na sporen način, preko vrste – na tako imenovan tajkunski način.

Če se vrneva na lobije. Kateri se vam zdi najbolj problematičen in zakaj?
V Sloveniji je to definitivno Opus Dei – ortodoksni cerkveni lobi, ki deluje prikrito, njegovi člani so javnosti neznani, čeprav se ve, da ima v ljubljanski Rožni dolini svoj sedež. Znan je samo njihov tajnik.

Veliko pa se je že ugibalo, kdo naj bi bili znani Slovenci v Opusu Dei. Bi lahko izpostavili kakšno ime?
Kdo so člani te organizacije, ni težko razbrati. Ena izmed najbolj prepovedanih stvari v Opusu Dei je ta, da priznaš, da si član te organizacije. Če se spomnite, nekaj časa nazaj je novinarka Pop TV Špela Šipek vprašala Arharja, ali je član Opusa Dei, in ga s tem vidno razburila. V tej organizaciji pa niso samo cerkveni krogi, temveč tudi ljudje, ki so blizu finančnim in poslovnim krogom – privabljajo tiste, ki imajo denar.

Kolikšen vpliv pa imajo elitna združenja, kot sta Lions in Rotary klub?
V osnovi naj bi šlo med omenjenima kluboma le za bitko prestiža – rotarijci naj bi bili bolj desni, lionsi pa bolj levi. V bistvu gre za združenja, ki se sklicujejo na dobrodelnost – v ozadju pa je politično in poslovno povezovanje. Lionsov je v Sloveniji okoli tisoč petsto, rotarijcev pa okoli petsto. V tujini se rotarijci nato deplasirajo tudi v Opus Dei, pri lionsih pa gre v tujini za tako imenovani pravniški lobi – v Sloveniji gre pri obeh bolj za stvar prestiža kot kaj resnega.

Omenili ste tudi pravniški lobi. V Sloveniji je glede na majhnost države veliko pravnikov ...
Pravniški lobi pa je eden izmed tistih, ki se ga ne upa nihče lotiti – predvsem zato, ker naj bi bilo pravniško-advokatsko delo tajno. Med tako imenovanimi tajkuni pa je definitivno največ pravnikov. Gre za odvetniške pisarne, prek katerih je šlo vračanje državnega premoženja, in takrat so nekatere odvetniške družine neverjetno obogatele. Tisti, ki so od države dobili vrnjeno premoženje, na to niso bili pripravljeni in vedoč to, so jih njihovi odvetniki čakali v zasedi ter jim pobrali toliko, kolikor so jim lahko. Lobiranje je v tujini zelo cenjen in spoštovan poklic, v Sloveniji pa je padel na nivo podkupovanja.

Kako uspešni so drugi verski lobiji v primerjavi z rimskokatoliškim? Ljubljana še nima džamije. Je muslimanski lobi pri nas neučinkovit?
Mislim, da se cerkvenim lobijem na splošno nikamor ne mudi, ker je vera brezčasna stvar, in zato tudi muslimanski lobi potrpežljivo išče to zemljišče za džamijo v Ljubljani. Sicer pa bi bila za lobiste bolj kot džamija pomembna muslimanska verska šola, ki je dom muslimanskih ideologov in komunikologov. V Nemčiji recimo je muslimanska vera danes dejstvo in se ji ne morejo več upirati – zrasla pa je iz turških priseljencev. Tudi v Ljubljani lahko opazimo, da se je prebivalstvo začelo mešati – opaziti je vedno več narodnosti. Odločili smo se odpreti svetu in zato je tudi svet prišel k nam – tega procesa se ne da več ustaviti in kot člani EU ga moramo sprejeti.

Judovski lobi velja za enega od najmočnejših na svetu. Kako je z njim pri nas?
Pri nas pa sploh ni močan. Glede na dejstvo, da za slovenske jude skrbi rabin iz Trsta, ki je sicer prijazen možakar in nas nekajkrat na leto celo obišče.

So vam zaradi vašega pisanja že grozili?
Že velikokrat! Preseneča me to, da mi lahko konkretni ljudje, s katerimi se poznam in ki so se v stvar vpletli sami, odprto grozijo.

Katera pa je najpogostejša grožnja?
To, da mi bodo onemogočili, da bom še novinar – pa sem novinar že 41 let in še vedno delam (smeh). So pa seveda že poskusili!