S septembrom se je pričel uradno izvajati projekt razvoja in vzpostavitve slovenskega elektronskega arhiva, ki ima cilj do leta 2020 nadgraditi in poglobiti dosedanja prizadevanja na področju dolgoročnega ohranjanja elektronskega arhivskega gradiva kot dela slovenske, evropske in svetovne kulturne dediščine.
Projekt e-ARH.si, kot s kratico imenujemo slovenski elektronski arhiv, je v štiriletnem obdobju do leta 2020 ocenjen na štiri milijone evrov in je po besedah ministra za kulturo, Antona Peršaka najobsežnejši in hkrati najbolj ambiciozen projekt slovenske arhivske stroke.
Direktor Arhiva Republike Slovenije dr. Bojan Cvelfar pojasnjuje, de je petino sredstev za izvedbo projekta zagotovil slovenski proračun, štiri petine sredstev pa je zagotovljenih iz evropskih skladov. Dodaja, da bo v projektu do konca leta 2020 sodelovalo med 60 in 70 strokovnjakov slovenske javne arhivske mreže, omogočil pa bo tudi sicer prepotrebne nove zaposlitve v slovenskih arhivih, katerih delo se z novo zakonodajo in nastajanjem novih oblik arhivskega gradiva veča.
Zakaj slovenski elektronski arhiv
“Elektronsko poslovanje je v vseh sferah družbe že dodobra uveljavljeno. Javni arhivi smo dolžni poskrbeti za varovanje dela dokumentacije, ki ima pomen za znanost in kulturo ter pravno varnost posameznikov in države tudi v elektronski obliki,” nam je povedal Cvelfar. Arhivi so namreč v zadnjih nekaj letih po njegovh navedbah s težavo uspeli vzpostaviti osnove slovenskega elektronskega arhiva, “odobritev evropskih sredstev v ta namen pa pomeni dobro podlago za njegov nadaljnji razvoj.”
Pričakuje, da bodo ob koncu projekta slovenski arhivi sposobni prevzemati in zainteresirani javnosti ponuditi v uporabo tako dokumente, izvirno nastale v elektronski obliki, kot tudi raznovrstno digitalizirano arhivsko gradivo. “Konkretno to pomeni, da bodo naši uporabniki lahko do arhivskega gradiva dostopali hitreje. Z vzpostavitvijo virtualnih čitalnic se bomo trudili, da bo čim več arhivskega gradiva dostopnega na daljavo, tako rekoč iz domačega naslanjača,” opisuje.
Posebno pozornost namenjajo tudi potrebam starejših in oseb s posebnimi potrebami, za katere želijo prilagoditi rešitve s področja e-arhiviranja kot tudi samo elektronsko arhivsko gradivo: “Na primer eno redkih zvrsti arhivskega gradiva, ki si ga naši uporabniki že lahko ogledujejo in preučujejo na daljavo, so trenutno zgodovinske katastrske mape. To pomeni, da jim, seveda, če si ne želijo ogledati original, ni potrebno priti v arhiv, ampak lahko to počnejo prek spleta.”
Cvelfar pojasnjuje, da je spletni dostop do tovrstnega arhivskega gradiva z ozirom na historično povezanost slovenskega prostora s habsburškimi deželami, zelo pomemben in priročen tudi za raziskave tujih strokovnjakov. Slednje pa veča prepoznavnost slovenske kulturne dediščine in prostora v tujini.
Gradivo v fizični obliki, na primer na papirju ali mikrofilmih, želijo z digitalizacijo dodatno zaščititi ter primerno poskrbeti za njegovo dolgoročno hrambo in uporabo v digitalni obliki. Gradiva namreč pri naših ustvarjalcih nastaja iz leta v leto več.
Kako bo potekal razvoj
“V obdobju 2016–2020 želimo samozavestno, zanesljivo in stroškovno učinkovito nadaljevati z razvojem e-ARH.si na podlagi strokovnih spoznanj, pridobljenega znanja in najboljših praks na področju dolgoročnega ohranjanja eAG – elektronskega arhivskega gradiva,” pravi. V nadaljnjem razvoju sistema e-ARH.si pa se bodo po njegovih besedah osredotočili še na dolgoročno ohranjanje drugih tipov gradiva, kot so avdio/video, e-pošta, spletne strani, družbena omrežja, prostorski podatki in 3D modeli.
Posebno pozornost namenjajo dostopu in nadaljnji uporabi eAG vsem bodočim zainteresiranim uporabnikom, ne glede na njihove zmožnosti, torej tudi uporabnikom s posebnimi potrebami.
Občani bodo imeli veliko koristi
“Vesel sem, da je naša vlada že pred štirimi leti spoznala nujo, da je dobro pristopti k projektu, saj se v praksi vedno bolj pogosto pojavlja arhivsko in dokumentarno gradivo, ki nastaja in se ohranja samo v digitalni obliki,” pravi. Dodaja, da morajo zaradi tega regionalne arhivske službe in nacionalni arhiv skrbeti, da se tudi to digitano gradivo ohrani kot pisna kulturna dediščina slovenskega naroda in da mora biti dostopno širšemu krogu ljudi. Dodatno je vesel tudi zato, ker je projekt odkrila in primerno ovrednotila tudi Evrospka skupnost, ki sofinancira samo izvajanje.
“Dolžnost sloveskih arhivov je zagotovoti čim lažji dostop do arhivskega gradiva. Občani bodo imeli veliko koristi od tega projekta, med drugim se jim ne bo več potrebno voziti v kraje, kjer se shranjujejo arhivi, ki jih zanimajo", opisuje dr. Peter Pavel Klasinc.
Izobraževanje novih kadrov
Dr. Klasinc je že v začetku osemdesetih let, ko se je začel prvič ukvarjati z vprašanjem računalnika v arhivih, opozoril, da bo potrebno poskrbeti za dopolnilno ali posebno specialistično izobraževanje arhivistov: “Zato sem bil leta 2012 zelo navdušen, da je NAKVIS potrdil in akreditiral program magistrskega študija arhivistike in dokumentologije na Oddelku za arhivistiko in dokumentologijo na Alma Mater Europea - Evropskem centru Maribor.” Tukaj namreč arhivski strokovnjaki s področja elektronskega arhiviranja posredujejo in učijo mlade arhiviste, ki se bodo na svojih delovnih mestih srečevali s takim elektronskim arhivskih gradivom.
“Moram priznati, da sem posebej vesel, da je naš magistrski študij arhivistike in dokumentologije edini v tem delu sveta kot čisto samostojni arhivistični študij. Pri nas je ta trenutek možno študirati magistrski študij, v postopku akreditacije je tudi prva stopnja za pridobitev naziva diplomiran arhivist. Moja velika želja je, da bi bilo že leta 2017 možno doktorirati tudi iz arhivske znanosti,” opisuje. Ocenjuje, da bodo takšni kadri v prihodnje prav zaradi Slovenskega elektronskega arhiva kmalu zelo iskani: “Novo arhivsko gradivo, ki nastaja pri raznih ustvarjalcih, kot so razna ministrstva, šole ali mediji in podobno je potrebno zavarovati in ohraniti. Za to pa je potrebno specificno znanje.”
Kadri, ki bodo morali obvladati elektronsko arhiviranje, bodo morali biti po njegovih besedah sposobni ohranjati to gradivo tako dolgo, dokler ga ne bodo prevzemali arhivi in zbirali v slovenskem elektronskem arhivu. “Teorija in praksa sta do zdaj zahtevali, da morajo svoje arhivsko gradivo, ki je do sedaj nastajalo predvsem na papirju, po preteku tridesetih let ustanove dati v pristojni arhiv. Sedaj pa bodo morali imeti strokovno usposobljen kader, ki bo zagotavljal dolgodobno varovanje.”
Tudi Cvelfar ugotavlja, da je primerno usposobljenega kadra v Sloveniji trenutno premalo: “Strinjamo se, da bo potrebno vložiti veliko truda v tovrstno osnovno, dodatno in permanentno izobraževanje tako novih kot tudi seveda že obstoječih kadrov v arhivih in seveda tudi pri ustvarjalcih. Tovrstna dejavnost je tudi pomemben del omenjenega projekta (slovenskega elektronskega arhiva op. p.).”
