Dodaja, da se otroci in mladi preko druženja, učiteljev, profesorjev šolskega sistema pripravljajo na življenje. Skozi šolske pa tudi druge preizkušnje pa nikoli ne gredo sami: "Saj jih v šoli čaka podpora vrstnikov, prijateljev, pedagogov in drugih šolskih delavcev. Tisti, ki Večgeneracijski center Skupna točka ZPM Ljubljana Moste Polje redno obiskujejo tudi v tem času povedo, da jim je lepo, da so veseli, da je odprt vsaj ta prostor tudi zanje, saj so tod varni, sprejeti, spodbujani, saj pravijo da jim je tako zelo dragoceno, da jim lahko vsaj nekdo pomaga."
"V ozadju ni nikoli le učenje"
Estera ugotavlja, da mnogim družinam sploh ni jasno, kako je lahko tako hudo, saj so se šole in učitelji pripravili na šolo na daljavo in so starši prejeli ustrezna navodila. A pojasnjuje, da to še zdaleč ni enostavno, še posebej ne za družine, ki se soočajo z osamljenostjo, revščino, boleznimi, pomanjkanjem na vseh ravneh. "V ozadju ni nikoli le učenje. Za dobro učenje je potrebna ljubezen ter domača podpora, tudi podpora prijateljev in šolskih delavcev. Nekateri starši nimajo časa, saj so močno zaposleni, to predstavlja še posebej velik problem za enostarševske družine. Mnogi starši niso opremljeni s tehnikami ter znanjem, morda niti ne obvladajo slovenskega jezika ali pa so preobremenjeni z drugimi psihološkimi stiskami kot so revščina, depresija, lakota," opisuje.
Vse več družin nima primernega stanovanja, prostorskih in drugih možnosti. Stanovanja niso primerna, so hladna – otrokom in družinam ne nudijo niti osnovnega udobja. Mnogi otroci in mladi so se tako znašli v zelo težkem položaju in doma nimajo nikogar, ki bi jim pri šolskem ali drugem delu lahko pomagal. Problem se pojavi že pri neopremljenosti z neustreznimi tehnološkimi pripomočki, ki jih ta čas zahteva.
Estera Popovič
Opozarja, da šola med drugim za otroke in mlade predstavlja neko rutino in prostor, ki jim daje delo ter zaposlitev, ki jim nudi tudi varnost in prehrano: "S tem otroci počnejo več koristnih aktivnosti, ki jih opremljajo za življenje. Mnogi najstniki so prepuščeni sami sebi. Preveč časa posvetijo računalniškim igricam in drugim vsebinam, ki jim ne koristijo."
"V šoli je tudi zelo dobra hrana"
Estra pravi, da otroci na splošno močno pogrešajo šolo in druženje. Hudo jim je, ker se ne morejo družiti, pogrešajo učitelje in tudi delovni ritem. "Pravijo da je manj dela in učenja, kar vpliva tudi na njihovo rutino. Otroci radi delajo in se učijo, kar naenkrat je tega manj. Pogrešajo tudi razlago učiteljev in profesorjev. Na daljavo ne morejo osvajati učenja in znanja kot pri pouku," je jasna.
Otroci, ki so v času zaprtja šole v večgenaracijskem centru so se v skupini o šoli kar razgovorili. Tu je le nekaj njihovih odgovorov:
"Če ne bomo hodili v šolo, se bomo počutili slabo. Res pogrešamo šolo."
"Šola nam da učenje, varnost, red. Sedaj pa tega nimamo."
"Pogrešamo učiteljice, ker je tako prijazna."
"Če ne bi bilo šole, bi svet zgledal drugače. Nič ne bi znali, niti malih tiskanih črk. Svet bi bil slabši, ker bi se otroci grdo obnašali. Noreli bi in ne bi se lepo obnašali. V šoli se učimo tudi lepega obnašanja."
"V šoli je bolj poskrbljeno za hrano, ker imamo več obrokov. V šoli je tudi zelo dobra hrana, boljša kot doma. In v šoli nisem lačen, doma pa pogosto."
Sedemletni Karel je dejal, da pogreša prijatelje iz šole, naloge in šolsko kosilo, šestletn aLana pa pravi, da se v šoli počuti bolj umirjeno, ker ni tam nikoli sama. Enajstleta Mojca je priznala, da se zdaj, ko je doma, počuti slabo, ker ji učiteljica ne razloži snovi: "Doma ne razumem kaj moram delat. V šoli mi pa vse pove."
"Pogrešam prijatelje in profesorje. Delo na daljavo mi nikakor ni všeč, ker je težko. V šoli profesorji super razložijo. Tam so zate in takoj pomagajo," je povedal šestnajstletni Haris.
Rad se učim, da nas v življenju ne bodo prinašali naokoli
Po besedah Estere se vsi otroci radi pa tudi neradi učijo. Radi se učijo tiste stvari, ki so za njih zanimive: "Želijo si, da bi več znali, da bodo bolj pametni, da bodo lahko odrasli in imeli svoj poklic. Izobrazbo in delo, ki si ga želijo."
Estera dodaja, da se otroci in mladi učijo tudi pravil življenja in obnašanja, spoznavajo sebe in svoje sposobnosti: "To jim sedaj manjka. Otroci in dijaki imajo občutek, da napredujejo zelo počasi in da manj znajo sedaj, ko so doma. To jih skrbi, saj si želijo dobre ocene in si želijo napredovati. Dijake in dijakinje predvsem skrbi opravljanje mature…"
Otroci pojasnjujejo, da se radi učijo, "ker smo potem bolj pametni," "da se naučimo lepega obnašanja," "da nas v življenju ne bodo prinašali naokoli," "da se ne tepemo – če smo pametni, smo manj nasilni in ne rešujemo težav s pestmi," "ker je zabavno," "ker si želi boljše ocene. Še posebej bi se rad naučil računalništvo, to mi gre dobro od rok in računalničarji dobro zaslužijo."
Podpora in pomoč v centru
Otrokom in mladim Večgeneracijski center Skupna točka veliko pomeni, ugotavlja Estera.
Če Skupne točke ne bi bilo, bi tudi zdaj ostajali doma, sami, tudi lačni, tudi na mrzlem. Nihče jim ne bi mogell pomagati. Starši namreč ne znajo ali ne zmorejo pomagati. Otroci in mladi se zavedajo, da se morajo učiti in zato radi pridejo, saj si želijo napredovati.
Estera Popovič
Center jim ponuja brezplačno podporo, pomoč in novo upanje. Veliko predmetov jim razložijo in s tem omogočijo napredek pri učenju. Dobro se počutijo tudi, ker se učijo samostojnosti in tehnik učenja, da se znajo potem tudi sami učiti: "Tudi tiste predmete, ki jim delajo težave. Naučijo se prositi za pomoč, ugotavljajo svoje prednosti in slabosti, osvajajo komunikacijske veščine ter so bolj motivirani za učenje." V centru zelo radi delajo za šolo, ker vse poteka sproščeno, učitelji oziroma prostovoljci so prijazni in dobro razlagajo.
Otroci so se razgovorili tudi o Skupni točki:
Katja, 6 let: Počutim se super in fino je da sem lahko tukaj. V Skupni točki in najbolj mi je všeč, da se lahko skupaj igramo. Če ne bi bilo Skupne točke bi bila doma čisto sama in počutila bi se zelo slabo.
Dejan, 7 let: Grozno bi bilo in ne bi mi bilo všeč, doma bi poslušal prepire staršev, če ne bi smel Skupne točke, bi bilo slabo.
Petra, 10 let: Meni je v Skupni točki zabavno. Če ne bi bila tu, bi bila doma in bilo bi dolgočasno. Doma bi gledala filme. Boljše se je učiti v Skupni točki, ker učiteljice ves čas pomagajo. Doma nimam nikogar, ki bi pomagal.
Nejc, 16 let: Pomeni mi veliko. Zato, ker se lahko učim, zabavam. Tam se počutim dobro, vse lahko vprašam, peljejo me povsod, res se imam lepo. Doma se nimam. Nikoli se nimam doma lepo.
Estera opozarja, da doma starši na žalost ne morejo pomagati. Velika razlike med generacijami in določene stvari so se spremenile: "Starši so bodisi določene stvari pozabili, jih morda niti ne obvladajo ali pa so prezaposleni s svojimi stiskami. Ker ne zmorejo pomagati niti sebi, težko pomagajo otrokom. Nekateri starši niti nimajo zanimanja za šolo in delo, saj niso bili tako vzgojeni."
"Doma mi ne morejo pomagati, ker ne znajo. Šola jih ne zanima veliko. Če hočem, moram sama," je potožila trinajstletna Kaja. Podobno pravi tudi šestnajstletni Jon, sedemletni Maj pa je potožil, da mu je zelo hudo, ker jih ja zapustila mamica.
Otroci imajo občutek, da jim ves čas lažejo
"V tem času si otroci in mladi najbolj želijo, da bi se šole čimprej odprle in da bi bilo tega obdobja že konec. Vsi si želijo, da bi lahko svobodno odšli v šole in na aktivnosti, ki jih veselijo. Občutek imajo, da jim ves čas lažejo in obljubljajo, da bo vse dobro, sedaj pa se vse vleče v tedne in mesece," opisuje Estera.
Ob tem se počutijo zelo slabo, saj imajo občutek kot da bi jih vsi vlekli za nos. Nekateri, ki imajo že tako malo prijateljev, sedaj nimajo stikov niti z njimi.
Estera Popovič
Kolikor se da, po njenih besedah otroci uporabljajo mobilne aplikacije, vendar to druženje ni enako. "Najbolj si želijo ponovnih stikov v živo. Niso si mislili, da si bodo nekoč želeli videti celo tiste sošolce, ki jih ne marajo," je v smehu dejala.
Otroke smo povprašali tudi o tem, česa si v tem trenutku najbolj želijo. Niso dejali, da si želijo računalnik, da si želijo igračo ... To so njihove želje:
Peter, 7 let: Najbolj si želim šole, ker se tam veliko naučim.
Natalija, 11 let: Želim si, da ne bo več korone. Ves čas imamo maske, ne smemo se družit. Nikamor ne smemo.
Klemen, 17 let: Želim si, da gre virus že mimo. Zdi se mi, da je dolgočasno, ne morem do prijateljev, ne morem obiskat punce, niti sorodnikov. Ljudje so bolj hladni in se bojijo. Mislim, da ljudje lažejo. To je zame preveč.
Mateja, 12 let: Najbolj potrebujem ljubezen, da se imamo radi. Pogrešam ljubezen od babice in dedka, ki ju ne morem obiskati.
Simon, 15 let: Res si želim, da bi se videl s prijatelji in sorodniki. Pogrešam vezi in ljudi, ki jih imam rad.
Estera pravi, da otroci in mladi najbolj pogrešajo druženje z ljudmi, ki so jim pri srcu. Bodisi so to prijatelji, sorodniki, učitelji, profesorji. Nekateri izpostavljajo tudi pomanjkanje ljubezni. Občutek imajo, da se je svet ohladil, da je manj topline, razumevanja, sočutja.
"Mama je kar naprej kričala, da preveč pojemo"
Enajstletni Nejc je dejal, da je ob napovedi učiteljice o šolanju na daljavo zajokal: "Doma imam z bratom in sestro en star računalnik. Oba sta v srednji šoli in sta me kar naprej naganjala stran." Povedal je še, da je mama kar naprej kričala nanje, "da preveč pojemo, da nima dovolj hrane. Ati pa se je na mami in na nas kar naprej kregal." Zato pravi, da je zelo vesel, da gre lahko od doma in je v skupni točki: "Pa še vaš računalnik je super in sem vključen."
"Sploh ne vem kaj bi počel, če ne bi hodil vsak dan k vam. Super se imamo. Doma nimam svojega računalnika. In soba je majhna, saj v njej jemo in spimo. Mama, setra pa jaz," je opisal trinajstletni Samo.
Dvanajstletni Ali pa zelo pogreša sošolce: "Z nobenim doma se ne morem pogovarjati. Mama ves dan dela v trgovini in sem kar naprej sam. Komaj čakam, da grem v šolo. Ni mi fino, da so počitnice tako dolge." Obenem je opozoril, da v šoli redno je in si res želi v šolo.
Če ne bi bila moja mama bolna, vem da bi nam bilo lažje. Lahko bi mi kupila računalnik in bi tako kot drugi lahko imela pouk na daljavo. Tako pa je bratec še majhen in ga ne potrebuje, zame pa tudi pravi, da ni denarja. Vem, da če bi bil očka še z nami bi nam bilo bolje. Zato si zelo želim čimprej v šolo, pa tudi da bi se očka vrnil.
Ana, 11 let
Trinajstletna Gaja pa pravi, da ji je šola na daljavo všeč: "S sošolci se ne razumem, ker me kar naprej zafrkavajo in pravijo, da sem kmetica. Ker nimam dobrih superg pa torbe in oblek. Tako imam pa mir." Vesela je, ker ji je računalnik kupila teta, je pa res dom akar naprej lačna, ker je hladilnik večinoma prazen.
Kako lahko pomagam
Otrokom v stiski lahko že danes pomagate in se priključite projektu Botrstvo v Sloveniji. Lahko postanete boter otroku in mu omogočajo občutek enakovrednosti v družbi vrstnikov, lahko pa darujete v sklad projekta Botrstvo v Sloveniji. Pišite na info@boter.si ali obiščite spletno stran TUKAJ.
V ZPM Ljubljana Moste-Polje pa zbirajo tudi računalnike za otroke, saj je še vedno veliko otrok, ki računalnika sploh nimajo. Ali pa so ti tako stari in pomanjkljivi, da si z njimi pri šolanju na daljavo ne morejo pomagati. Pišete jim lahko na info@zpmmoste.net.
Projekt Botrstvo v Sloveniji lahko podprete tudi z SMS donacijo. Pošljite SMS sporočilo s ključno besedo BOTER5 na telefonsko številko 1919 in prispevali boste 5 evrov za pomoč otrokom. Prispevajo lahko uporabniki mobilnih storitev Telekoma Slovenije, Telemacha, T2 in A1.
"Vse je mogoče, če se hoče"
Modre besede predsednice ZPM Ljubljana Moste-Polje Anite Ogulin: "Vse je mogoče, če se hoče," smo spremenili v naslov decembrske misije v rubriki Glas generacije.
V teh težkih in negotovih covid časih v Žurnalovi rubriki Glas generacije opozarjamo na težave, a nismo osredotočeni na negativo. Vedno iščemo rešitve, pišemo tudi o pozitivnih zgodbah, intervjujamo navdihujoče ljudi in skupaj ustvarjamo boljšo družbo za vse generacije. V decembru bomo vsebine namenili željam. Željam otrok, željam odraslih in starejših, številne želje revnih otrok bomo s pomočjo bralcev uresničili in jim pričarali decembrski nasmeh. Decembrsko misijo lahko soustvarjate z nami, sledite pa nam lahko TUKAJ.
