Direktor, ki ne bo "delal sranja"

Skozi roke šefa zdravstvene blagajne se v enem mandatu (štirih letih) steče deset milijard evrov. To je precej več, kot gre denarja skozi roke kateregakoli ministra. In približno s tem zneskom je sorazmeren ogromen apetit številnih pijavk, od političnih do interesnih, da bi bili “tisti pomembni krogi”, ki bodo odločali, kdo bo segel po tem žezlu.

Racionalno bi bilo, da tok tega denarja upravlja človek, ki razume logiko zdravstva, vendar je hkrati trd pogajalec tako z zdravniki kot s farmacevti, ki ne podlega lobijem niti prvih, niti drugih, niti politike, ki zna pogledati k sosedom, kako zdravstvene sisteme izboljšujejo tam, ki je skrben upravljalec vsakega davkoplačevalskega evra in ki se na teren ne boji poslati svojih nadzornikov. Žal je pa tako, da se direktorji najpomembnejših ustanov izbirajo (predvsem!) politično – z lobiranjem. Po tem modelu je ključno, da je človek, ki v roke dobi tako moč: vodljiv, pa tak, da ne bo “delal sranja”, da bo vse pustil čim bolj pri miru in da mu na pamet ne bi prišle poteze, s katerimi bi omajal vladajoče strukture, enkrat leve, drugič desne. Tako nastavljene direktorje prepoznate po tem, da so vam povsem neznani, brez dosežkov.

In rezultat. Še danes ne vemo, kam v bolnišnicah izgine za šest milijonov evrov bioloških zdravil. Ne vemo, koliko zdravnikov si, podobno kot v Celju, iz skupne blagajne postreže z narkotiki. Ne vemo niti, koliko v zdravstvu kdo sploh naredi, saj so vsi – marljivi in ta leni – za redno delo plačani enako ter za nedelo še vedno v službi.