Danes mrtvim ne pustimo več umreti

Kakšna je bila tradicija ob smrti bližnjih na Slovenskem?
Ko je človek umrl, je zvonjenje naznanilo smrt. Poznamo različne tipe zvonjenja, za žensko, moškega, za otroka. Od trenutka, ko je nekdo umrl, so sledili trije dnevi počivanja, vahtanja, bdenja pri mrliču, procesije po vasi, odpuščanja grehov.  

	Pri pogrebu je šlo vedno za sodelovanje vaške skupnosti.

Kaj se po tradiciji zgodi z mrličem?
Na mrliču se zaprejo vse odprtine, da duša ne uide. Zbudi se živino, prekrije ogledalo, premeša žito, da ne bi izgubilo kaljivosti, zapre se okna, ugasne luči, izlije vodo iz posod, ugasne se ogenj. V trenutku smrti se mora vse ustaviti.

Kdo je izvajal obrede ob pogrebu?
Pri pogrebu je šlo vedno za sodelovanje vaške skupnosti. Pokojnike so oblačili sosedi, ki so tudi kopali grob. Domači se niso smeli dotikati umrlega. Ob smrti so bili odpuščeni vsi grehi. Tudi za sosede, ki so bili na smrt skregani, je veljalo nepisano pravilo, da se človeku odpusti, ko umre. Zanimiva stara navada je bila, da so ljudi povabili na pogreb. Kropit pa je lahko prišel vsak.


Kako je potekalo vahtanje?
Za vahtanje so najeli vahtarico. Žensko iz vasi, ki je služila z vahtanjem. Ta je molila rožni venec, sprejemala ljudi, jih pogostila z belim kruhom in žganjem. Mnogokrat se je začelo veseljačenje, petje pohujšljivih pesmi, pripovedovanje, igranje iger. Na neki način so se žalujoči tako zaščitili pred žalostjo, obenem pa niso želeli, da bi bil pokojnik žalosten.

Poleg tega je smrt le eden od obredov prehoda. Francoski etnolog je vse največje obrede v človeškem življenju označil za obrede prehoda, torej rojstvo, poroko, smrt. Vedno pride do prerojevanja v drugo fazo življenja. Ob smrti zapustiš družbo živih in vstopiš v družbo mrtvih. Med tema dvema svetovoma mora biti stroga meja.

	Načeloma je krščanstvo vse obrede samo prelilo, si jih prilagodilo. Skoraj v vseh bi se dalo prepoznati poganske običaje.

So obredi ob smrti pri nas nujno povezani s katolištvom?
Načeloma je krščanstvo vse obrede samo prelilo, si jih prilagodilo. Skoraj v vseh bi se dalo prepoznati poganske običaje. Na Koroškem je, recimo, značilno umivanje in zavijanje kosti pokojnika v prt po nekaj letih, kot drugi pokop, to je gotovo poganska ostalina.

Kje pa so se na Slovenskem ohranile tradicionalne šege in navade?
Ko smo lani s študenti raziskovali, smo ugotovili, da se starejši vaščani spomnijo starih tradicij, dvomim pa, da obredi kje še potekajo tako kot včasih. Že zakon predpisuje mrliške vežice.

Samomorilcev se danes ne ločuje več, razloži Hrobatova. © Boštjan Tacol

Pokojnik pogosto umre v bolnišnici, zato odpadejo procesije in zvonjenje. V vežico ga pripeljejo v krsti, zato odpadejo umivanje, oblačenje, skrb za pokojnika. Večkrat pride tja v žari, zato se je popolnoma opustilo nočno vasovanje. Spremenili so se tudi obredi ob smrti samomorilcev.

Kako?
Danes se jih ne ločuje več. Zanje so pravili, da umrejo nečiste smrti. Zaradi tega se je včasih samomorilce pokopavalo izven pokopališča, obzidja. V Idriji je študentka ugotovila, da se je pogrebna pot samomorilca izvedla drugače kot običajno, ker ni bila sveta.

	Dojenčki so bili oblečeni v belo, vse je bilo v belem.

Kaj vse se je dogajalo na sam dan pogreba?
Na tretji dan, dan pogreba, se je mrliča odneslo iz hiše z nogami naprej, prekrižali so se vsi pragi. Ob vaških znamenjih, križih, se je zmolilo, poti so bile namreč daljše, ker pokopališča ni bilo v vsaki vasi.

Marsikje poznamo prav imena za mrtvaška počivala. Večina takih mest je na križiščih, ta pa so v mitologiji in folklori okna v onstranstvo, zato so vedno nevarna. S kapelico, križi jih je treba zaščititi.

So imela ta počivališča kakšno posebno simboliko?
Na Velebitu je zanimiv običaj, a še ni raziskan. Ko so pokojnika nosili na pokopališče, so vmes počivali. Na mestu, kjer so položili krsto na tla, so izmerili dolžino in nato mesto zaznamovali z dvema kamnoma.

Pokojnika so pokopali, a mesto med kamnoma je v bistvu postalo njegov grob. Poklanjali so se mu na tem imaginarnem počivališu duše in ne na realnem mestu, kjer je bil pokopan.

Kaj se je dogajalo ob smrti otrok?
Dojenčki so bili oblečeni v belo, vse je bilo v belem. Zanimiv pojav je bil zabeležen v Brkinih, ko so ob smrti še ne polnoletne deklice priredili poroko. Krsto so običajno sicer nosili fantje fantom, dekleta dekletom. V Brkinih so jo nosili fantje. Spredaj je hodil fant, oblečen v ženina. Obred pogreba je bil enak poroki. Dekle je srednjega spola, šele ko se poroči, postane žena.

Pogrebu je sledila sedmina, ampak to ni isto kot pogrebščina?
Sedmina je sedmi ali osmi dan po pogrebu. Pogostitev, ki se ji reče sedmina, osmina, karmina. Danes je takoj po pogrebu pogrebščina. Na nastanek sedmine je vplivala črna maša zadušnica, ki se bere sedmi ali osmi dan po pogrebu po sedmih dneh zaporednih molitev na pokojnikovem domu. Sedmina je mlajša šega, iz krščanskega srednjega veka, mrtvaška gostija, pogrebščina je slovanska.

	Naši obredi danes so postali avtomatizirani.

Kakšni so danes obredi slovesa na Slovenskem?
Naši obredi danes so postali avtomatizirani. Pogreb je zgolj neko priznanje smrti, rituali pa so bili vedno polni dramatičnega naboja, ker je to prelomnica v življenju. Ritual je služil tolažbi živečih ob izgubi, katarzi.

Kdor danes žaluje, ostaja sam, izrinjen je na rob družbe. Dramatičen naboj je včasih strogo ločil mejo med živimi in mrtvimi. V današnjem času živimo, kot da nam ni več jasna ločitev med svetovoma živih in mrtvih.

Kaj točno mislite s tem?
Z grozo si predstavljamo svojega bližnjega, ki se pojavlja kot duh, in hkrati se bojimo vrnitve, obenem pa govorimo z njim, kot bi bil živ. Nekateri avtorji pravijo, da danes mrtvi niso več mrtvi, ker jim ne pustimo umreti; ohranjamo jih med nami, imamo stik z njimi. Verjetno ima vsak nekoga v bližini, ki še sanja o umrlem, ga vidi ponoči, sliši njegove znake.

Od kod pa izvirajo vsi sveti?
Ta praznik je bil v sedmem stoletju narejen kot praznik vseh mučencev, saj je teh tako veliko v krščanskem svetu, da so določili en dan, na katerega se vseh spominjamo. Nato je bil dodan praznik vseh svetih in pozneje praznik popolnih pravičnikov. Zanimivo je, da je bil v začetku ta praznik 13. maja. Ker v tem času ni bilo več živeža, se je papež odločil, naj se praznik prestavi na 1. november. Tako je cerkev združila v en dan različne poganske navade.

Zakaj človek čuti potrebo po poklonu na grobovih?
Najlažje pojasnim s primerom. Neka študentka je namreč naredila raziskavo o otrocih, ki so umrli pred rojstvom. Do nedavnega ti niso imeli pravice do svojega pokopa, niso jih niti pokazali materam, zato so nekatere leta in desetletja živele nemirne vesti, ker se niso mogle pokloniti. Šele pred kratkim so bila narejena pokopališča za dojenčke, na Žalah in v Mariboru.

Na enem od njih je nedavno postavljen spomenik za umrlega dojenčka, ki je bil rojen leta 1975. Mati je dolgo nosila v sebi neizraženo trpljenje, dokler ni postavila ploščice, kamor lahko zdaj prinaša rože in se mu pokloni. Najbrž gre tudi pri spominjanju za pomiritev s samim sabo. Tako recimo poznam nekoga, ki mu je umrla mati in so raztrosili pepel. Manjka mu prostor poklona, kjer bi lahko uprostoril svojo izkušnjo.

	Starejši ljudje težko sprejmejo, da bi svoje domače upepelili, predvsem na vasi.

Kako žarni pokopi vplivajo na tradicionalne prakse pokopa?
Žara danes izhaja iz potrebe po prostoru, saj na mestnih pokopališčih ni več prostora za krste. Na pokopališču v Trstu so možnosti pokopa s krsto, vendar je to veliko, veliko dražje kot upepelitev. Pokojnik dobi denimo le deset centimetrov prostora, kjer lahko pustiš eno svečo in eno rožo.

Upepeljevanje ni nova navada, poznamo ga že iz prazgodovine, iz Rima. Se menjuje, vedno je povezano s trenutno religijo in odnosom do posmrtnega življenja. V sodobnem času pa je predvsem povezano s prostorsko stisko, a predstavlja tudi problem. Starejši ljudje težko sprejmejo, da bi svoje domače upepelili, predvsem na vasi. Še vedno obstaja potreba po celostnem človeku.

Kaj so po tradiciji naredili svojci po pogrebu?
Po pogrebu so doma odprli vsa okna, pospravili mrtvaški oder, vrgli rjuhe in mrtvaške prte v vodo, morda celo sežgali žimnico, vse so začeli na novo, uničili so vse, kar bi lahko bilo kontaminirano.