Da postaneš "psihoterapevt", je dovolj deset minut na Ajpesu

"Na Ajpesu lahko nekdo v desetih minutah registrira s.p. in ga nihče nič ne vpraša," je kot enega 
ključnih problemov, do katerih prihaja zaradi neurejenosti področja psihoterapije, na posvetu za njeno normativno ureditev v državnem zboru izpostavil Tomaž Flajs, predsednik Slovenske 
krovne zveze za psihoterapijo. Neusposobljeni oz. samooklicani terapevti namreč lahko naredijo veliko škode. 

PREBERITE ŠE: 

• Za Avstrijo zaostajamo 30 let

• "Poraba psihiatričnih zdravil bi morala biti še večja"

• Psihiatrična zdravila je vrgel v koš

• "Med policajem in prijateljem je veliko prostora"

"Če pride klient s spolno ali fizično zlorabo in če terapevt tega ne obvladuje, lahko pride do 
retravmatizacije, v najboljšem primeru je obravnava neškodljiva," poudarja Flajs in dodaja, da vzvodi za sankcioniranje sicer obstajajo v okviru psihoterapevtskih organizacij, a pogosto nimajo dejanskega učinka. Ni namreč nujno, da posamezniki, ki kršijo etični kodeks, tudi delujejo pod okriljem teh organizacij. 

Med 200 in 300 usposobljenih

Registri usposobljenih psihoterapevtov sicer obstajajo, a so razdrobljeni. Najdemo jih na spletnih straneh Slovenske krovne zveze za psihoterapijo in Združenja psihoterapevtov Slovenije. Seznam psihoterapevtov z evropsko diplomo in specializantov vodi tudi Fakulteta Sigmunda Freuda v Ljubljani. 

A pomanjkljivi registri niso edini problem normativne neurejenosti področja psihoterapije. "Po 
najbolj optimistični oceni je v Sloveniji trenutno med 200 in 300 dobro usposobljenih psihoterapevtov, po svetovnih priporočilih pa bi jih potrebovali okoli dva tisoč," je prepričan Miran Možina s Fakultete Sigmunda Freuda.

SFU

Poklica psihoterapevta uradno ni

Vodja trenutno mirujoče delovne skupine za pripravo zakona Irena Kosovel je pojasnila, da lahko nenatančno oceno števila psihoterapevtov pripišemo temu, da v Sloveniji uradno ni poklica psihoterapevta. Za njihovo izobraževanje skrbijo strokovna društva in inštituti ter akademska sfera, ki je v prostoru prisotna v zadnjih desetih letih.

Janez Mlakar s Fakultete za uporabne družbene študije na Primorskem je predstavil ugotovitve ankete, ki so jo na vzorcu 900 ljudi opravili leta 2014. "Presenetil nas je podatek, da je 94,8 odstotka vprašanih razmišljalo, da bi koristilo psihoterapevtsko pomoč," je na posvetu dejal Mlakar. "Ko smo jih vprašali, kdo se je dejansko poslužil te vrste pomoči, smo prišli do ene petine vprašanih. 78,9 odstotkov med njimi jih je menilo, da jim je takšna obravnava koristila." 

Christian Gostečnik s Teološke fakultete je poudaril, da je njihova ambulanta ves čas polna. "Ljudje prihajajo, ambulante so prepolne," je na posvetu povedal Gostečnik. "Mnogi so pod stresom, imamo družine, kjer vladajo konflikti, nasilje, alkohol. Gre za posameznike in družine, ki ne potrebujejo medikamentov, a zanje nihče ne skrbi. Naš cilj je, da tem družinam pomagamo."

Nihče danes ne dvomi več, da je psihoterapija učinkovita, tudi za osebe, ki potrebujejo medikamentozno zdravljenje. "Pri nas in po svetu je dozorelo spoznanje, da je tudi za uspešno obravnavo psihiatričnih pacientov potrebna kombinirana obravnava," poudarja Mlakar. 

Na psihoterapijo namesto na bolniško

Državna sekretarka na ministrstvu za zdravje Nadja Čobal se ni strinjala z oceno, da področje ni normativno urejeno. "Je pa res, da ni urejeno v posebnem zakonu ter da lahko govorimo o urejanju, da bi bila dostopnost psihoterapevtskih storitev lažja," je povedala in poudarila, da se je v letih 2006 do 2010 poleg zakona o psihoterapiji pripravljal tudi zakon o psiholoških dejavnostih, ki prav tako zajema nemedikamentozno zdravljenje. Po njenem mnenju ostaja odprtih kar nekaj vprašanj, ki so vsebinske in finančne narave. Med drugim gre za to, ali se bo psihoterapija izvajala v okviru sistema javnega zdravstva.

Profimedias

Flajs s SKZP je poudaril, da ureditev področja narekujejo tudi ekonomski razlogi. "Depresija se prebija na prvo mesto kot zdravstvena težava. Če priključimo še druge duševne težave ter v Sloveniji prištejemo stopnjo samomorilnosti, bo tudi ekonomska analiza pokazala, da so stroški, ki so potrebni, da se področje uredi, neprimerno manjši od dobička," poudarja Flajs in dodaja, da bi se na ta račun lahko izognili marsikateri predčasni upokojitvi ali bolniški zaradi duševnih težav. 

Čobalova je poudarila, da je ministrstvo podprlo projekt iz virov norveškega finančnega mehanizma, v okviru katerega je zaživelo šest psiholoških svetovalnic ter da bo v prenovi primarnega zdravstva posebna pozornost namenjena tudi duševnemu zdravju. 

Psihoterapija kot prvi ali drugi poklic

Članica odbora za zdravje Jelka Godec (SDS) je bila glede delovanja ministrstva na področju kritična. "Norveški mehanizem ni aktivno delovanje, ampak le črpanje sredstev," je poudarila ter izpostavila problem neenotnosti stroke, zaradi katere si poslanci hitro "umijejo roke". Predstavnikov drugega največjega združenja psihoterapevtov, Združenja psihoterapevtov Slovenije, ki združuje predvsem zdravnike in psihologe, na posvetu namreč ni bilo. 

Flajs je poudaril, da znotraj psihoterapevtskih organizacij obstajajo razlike, a enotnost v oceni, da je področje potrebno urediti ter opredeliti poklic psihoterapevta kot samostojne discipline vendarle obstaja, kar dokazuje tudi podpis memoranduma s strani ZPS in SKZP. Kamen spotike ostaja opredelitev psihoterapije kot prvega ali drugega poklica oz. vprašanje vstopnih pogojev za pristop k psihoterapevtskemu izobraževanju. Akademska sfera si namreč prizadeva za prvo, za možnost, da lahko v psihoterapevtski izobraževalni proces pristopijo študentje po opravljeni maturi, medtem ko se je bilo do sedaj mogoče izobraževati v tej smeri šele po zaključenem univerzitetnem študiju. "Če smo enotni glede visokih standardov, glede tega, kaj pomeni usposobljenost in kako se jo preverja, lahko razrešimo tudi ta nesoglasja," je zaključil Flajs. 

dezurni@zurnal24.si