Ker mu niso slikali celotne hrbtenice, je danes invalid

Dvainpetdesetletni Sebastjan Ferfolja iz Mirna na Krasu se je od nekdaj posvečal športu. Toda življenje mu je na glavo obrnila prometna nesreča, po kateri je postal paraplegik, pa tega ne bi bilo treba. Kot je presodila novogoriška okrožna sodnica Silvana Pavlin Kuščer, sta Univerzitetni klinični center Ljubljana in Splošna bolnišnica dr. Franca Derganca Nova Gorica solidarno odškodninsko odgovorni za neustrezno obravnavo pri zdravljenju njegovih poškodb.

D. M.

Zadnji tek le dan pred nesrečo

Ferfolja, doma iz Renč, se je po poroki s Tadejo preselil v hišo njegovih starih staršev v Mirnu: "Temeljito smo jo obnovili, veliko sem naredil sam. Tukaj sva si ustvarila družino, razveselila sta naju Teja in Jošt."

Kot zdravstveni tehnik je nazadnje delal v domu upokojencev v Gradišču nad Prvačino, dvajset let pa bil tudi fizioterapevt tretjeligaškega nogometnega kluba Adria in trener košarke v osnovnih šolah v Komnu in Renčah, nazadnje pod okriljem sežanskega Kraškega zidarja, ki se je nato preimenoval v košarkarski klub Mesarija Prunk.

Trenerstvo je opustil leta 2015, že prej pa se navdušil nad kolesarstvom in gorskimi teki. Na teh je tudi tekmoval, nazadnje v soboto, 5. avgusta 2017, dan pred nesrečo.

Obležal v grmičevju

"Tisto nedeljo so me obiskali prijatelji na motorjih. Z enim, ki je imel spredaj dve kolesi, sem se zapeljal na 'giro'. Med umikanjem nasproti vozečemu avtu, ki pa ni storil prekrška, da ne bo pomote, sem zapeljal na bankino in zatem na kamen. Vrglo me je na hrbet med grmičevje, da se me s ceste sploh ni videlo. K sreči sem imel pri sebi telefon in sem poklical Tadejo," se je spominjal Ferfolja in pohvalil reševalce, da so ga ustrezno imobilizirali in odpeljali v šempetrsko bolnišnico: "Tam sem jim povedal, da me najbolj boli desna rama in jih prosil, če me celega poslikajo. Odvrnili so, da je nekaj sumljivega le v vratu, ostalo pa vse celo, in me odpeljali na računalniško tomografijo v italijansko Gorico, kjer so ugotovili zlom drugega vratnega vretenca, ter zlom petega in šestega rebra, ki ga naši zdravniki niso odkrili. To se mi je zdelo čudno."

Ker je še vedno tožil nad bolečinami, so ga s helikopterjem prepeljali v ljubljanski Klinični center: "Po rentgenu in magnetni resonanci, ki so jo opravili le do prsnice, so mi operirali drugo vretence. Toda mene je hrbet še vedno bolel. Spet so me slikali in našli pljučni edem. Vedel sem, da se moram dobro predihati, kar sem, ob pomoči pohodnih palic, tudi storil."

Brez moči v nogah

Na pregledu so ugotovili, da edema ni več, toda Kraševca je še vedno bolel hrbet: "Proti koncu septembra 2017 sem začutil, da v nogah nimam več prave moči. Spet so me dali na rentgen in šele takrat videli, da imam zdrobljeno šesto vretence. In še kasneje, da sem imel zlomljeno tudi prsnico."

Po operaciji je lahko nekoliko premikal levo nogo, desne sploh ne. Bil je tako rekoč hrom od pasu navzdol, vendar se ni vdal. Z vadbo na motomedu, nekakšnem medicinskem sobnem kolesu, se je stanje leve noge začelo izboljševati, počasi je začel premikati še desno. Potem ko je shodil, se je vrnil v službo v dom upokojencev, a so se bolečine spet okrepile: "Zdaj sem invalid prve kategorije." Invalidsko je upokojen od 17. aprila letos.

Niso opazili poškodbe

Kljub temu je še vedno dejaven, predvsem v športnih igrah, predseduje tudi Društvu paraplegikov severne Primorske. Ves čas pa se zaveda, da bi bilo njegovo življenje veliko kakovostnejše, če bi ga ustrezno zdravili. Februarja 2020 je vložil civilno tožbo proti šempetrski bolnišnici in UKC Ljubljana in, kot rečeno, na prvi stopnji zmagal, kar se v sodnih bitkah proti bogovom v belem ne zgodi pogosto.

Kot je zapisano v vmesni sodbi, do 26. septembra 2017 zdravniki "niso opazili poškodbe T6 (prsno vretence, op. a.), ker ni bilo narejeno slikanje celotne hrbtenice, čeprav ga je tožnikovo zdravstveno stanje po poškodbi terjalo. Posledično je bila poškodba vretenca T6 opažena prepozno, kar je bistveno vplivalo na potek zdravljenja in rehabilitacijo tožnika."

In naprej: "Tožnik še vedno trpi zaradi težke hoje, zaradi premikanja postane hitro izčrpan, pri njem so prisotne hude bolečine. Škodne posledice so nastale zaradi nepravilne obravnave ponesrečenca, toženki sta odškodninsko odgovorni zaradi zdravljenja v nasprotju s standardom profesionalne skrbnosti."

Hoteli so drugega izvedenca

Šempetrska bolnišnica in UKC Ljubljana seveda nista priznala krivde, češ da ni nič kazalo na poškodbo hrbtenice, in da Ferfolja ni tožil zavoljo bolečn v tem predelu. Na Kliničnem centru tudi vztrajajo, da so nevrološke težave posledica operacije šestega vretenca in zapleta, na kar pa da so tožnika pravočasno opozorili. Toda sodni izvedenec dr. Miran Vrabl je vse takšne in podobne argumente zavrnil, zaradi česar sta zdravstveni ustanovi predlagali postavitev drugega izvedenca medicinske stroke. Sodišče ju je zavrnilo, ker da je dr. Vrabl podal obširno, jasno in dosledno mnenje.

Ferfolja prek pooblaščenke, odvetnice Nine Cek, zahteva 216.000 evrov odškodnine in 973 evrov mesečne rente, vendar bo o višini tožbenega zahtevka odločeno šele po pravnomočnosti sodbe. Kar pa ne bo kmalu, saj se bosta šempetrska bolnišnica in UKC Ljubljana zagotovo pritožila na višje sodišče v Kopru.

"Stvari so zelo jasne in končno je tako tudi napisano. Napaka je bila, zdaj pa si izmišljujejo, da ne bi bili krivi. Bomo pa videli, kaj bo reklo višje sodišče," se Ferfolja zaveda, da je dobil pomembno bitko, vojne pa še ne.