Umoril jo je, ker mu je odrekla seks

Na ljubljanskem okrožnem sodišču naj bi se še ta mesec začelo sojenje 40-letnemu Kočevcu Alešu Krošlju, obtoženemu, da je v začetku lanskega decembra v blokovskemu stanovanju pokončal 67-letno mater Danico. Na predobravnavnem naroku pred tremi tedni krivde ni priznal.

D. M.

V istem bloku na Trgu sv. Jerneja v središču mesta ob Rinži se je vsega slabih sedem mesecev kasneje, 22. junija, zgodil še en uboj. Devetintridesetletna Maja N. je osumljena, da je usodno zabodla sedem let mlajšega partnerja Alena P., oba sta bila prejemnika socialne podpore, njuno razmerje pa je bilo po naših informacijah zelo burno. Alen je izkrvavel na hodniku pred stanovanjem, Maja je v priporu.

Zadavil jo je s pasom

Nekdanjemu policistu, nato pa inšpektorju Banke Slovenije, Žarku Gorenjcu, odvisnemu od kokaina, je višje sodišče v Ljubljani spomladi znižalo kazen za umor žene Jasne s 23 let zapora na 21. Šestintridesetletno mater njune hčerkice naj bi iz ljubosumja ves čas nadzoroval, ko se je po dolgih letih psihičnega in fizičnega trpinčenja hotela z otrokom odseliti, pa jo je zadavil s pasom kopalnega plašča.

Silvo Drevenšek Sobotainfo.com

V Sloveniji se veliko ubojev in umorov ali njihovih poskusov pripeti v družinskem krogu, predvsem med partnerjema, žrtev je najpogosteje ženska. Zakaj je temu tako, nam je pojasnila sociologinja doc. dr. Jasna Podreka, profesorica na ljubljanski Filozofski fakulteti in prostovoljka društva SOS telefon.

Kateri so najpogostejši motivi za krvave obračune med partnerji?

Ko se zgodijo intimnopartnerski umori žensk, velikokrat slišimo, da so posledica izbruha strasti, da gre za dejanja kriminalne ljubezni, da je to storil moški iz obupa, ker ga je zapustila partnerka, ki jo je imel tako zelo rad, ali da je izgubil razum, se maščeval zaradi nekega njenega dejanja. Velikokrat se v javnosti ustvarja vtis, da je nerazumno dejanje storil povsem običajen partner, ki ga je k temu pripeljalo določeno vedenje partnerke. A raziskave kažejo, da so takšni umori samo vrh ledene gore dlje trajajočega nasilnega razmerja, da intimnopartnerske umore žensk in umore v družini praviloma povzročijo moški, ki so bili že pred tem dolga leta nasilni. Analiza njihovih osebnosti pokaže, da nimamo opraviti z ljubečimi partnerji in očeti, ampak z nasilnimi in kompleksnimi osebnostnimi strukturami, ki jim je skupen močan občutek lastninjenja partnerke in otrok. Ko sem v svoji raziskavi analizirala profile povzročiteljev skozi njihove zagovore in psihiatrična oziroma psihološka izvedeniška mnenja, se je izkazalo, da gre za moške, ki gojijo močna tradicionalno patriarhalna prepričanja, da je partnerka njegova lastnina, s katero lahko počne, kar želi, in mu mora biti podrejena.

Profesorica na ljubljanski Filozofski fakulteti in prostovoljka društva SOS telefon, doc. dr. Jasna Podreka osebni arhiv

V to je prepričan nasilen partner. Vsak upor partnerke takšen moški razume kot neposredno kršitev lastnih pravic in nasilje kot sredstvo za discipliniranje njenega "upora" ali "neubogljivosti". To se kaže tudi skozi to, da so motivi za takšna dejanja v več kot polovici primerov povezana s njeno odločitvijo, da prekine nasilno razmerje in se tako prvič odločno postavi proti njegovi dominantni poziciji. V primerih, kjer nasilje ni bilo prekinjeno, pa je k izbruhu botrovala neka odločna pozicija partnerke, da nečesa ne bo naredila, ali se je uprla določenim zahtevam nasilnega partnerja. V njihovih zagovorih je bilo možno ugotoviti, da so sicer dejanje obžalovali, a pravega uvida za storjeno dejanje ni premogel skoraj noben povzročitelj, saj so praviloma svoje dejanje opravičevali s tem, da je za dejanje kriva partnerka, ker je nekaj naredila proti njegovi volji, denimo, da ga je zapustila, da si je našla novega partnerja, da mu je rekla, da ne bo več skrbela zanj. Eden od povzročiteljev je celo izjavil, da bi bila partnerka še vedno živa, če ga ne bi zapustila, drugi pa, da se je za umor odločil potem, ko je rekla, da z njim ne bo več imela spolnih odnosov. Iz takšnih in podobnih zagovorov je mogoče skleniti, da gre za osebnosti, ki imajo povsem izkrivljene predstave o tem, kaj je ljubezen in kaj partnerski odnos ter kaj pomeni osebna svoboda.

Kako pa takšne uboje oziroma uboje interpretira javnost?

Javnost pogosto motive za ta dejanja razume kot posledico ljubosumja ali družinskega konflikta. Ko govorimo o motivu ljubosumja ali družinskem konfliktu, pa praviloma krivdo za storjeno kaznivo dejanje prerazporedimo na oba akterja – oziroma celo večji del odgovornosti preložimo na žrtev. V smislu, če bi bila poslušna in podrejena, se ji ne bi nič zgodilo. Velikokrat takšno razlago prevzame tudi širša družba – saj lahko po umorih zasledimo veliko žaljivih komentarjev na družbenih omrežjih, ki gredo prav na žrtev. Kar je seveda v celoti zgrešena logika razumevanja odnosov in dinamike v njih. Raziskava je tudi pokazala, da imamo pri povzročiteljih intimnopartnerskih umorov v 90 odstotkih opraviti z osebami, ki so bile pri izvedbi kaznivega dejanja prištevne in so se zavedale kaj počnejo. Alkohol ali kakšno duševno patološko stanje, ki bi vplivalo na vedenje posameznika do te mere, da se ne bi zavedal, kaj počne, je izjemno redko. V vzorcu, ki sem ga zajela v svoji raziskavi prek 50 primerov, so bili takšni samo trije.

Ali morda razpolagate s primerjavami z drugimi evropskimi državami, tudi tistimi zunaj Evropske unije, kjer je tradicionalna delitev vlog po spolu še vedno globje zakorenjena?

Pri nas je bilo na področju sistemske obravnave nasilja v družini doseženega veliko. V globalnem smislu velja država Slovenija za primer dobre prakse glede zakonodajnih rešitev na tem področju, vendar pa so eno uspehi na papirju in drugo dogajanja na terenu. Da je temu tako, nam sporočajo mednarodne primerjave, ki kažejo, da je Slovenija z vidika splošne kriminalitete, zlasti za ženske in otroke, relativno varna država, medtem ko v evropskem povprečju spadamo v sam vrh glede nasilja za štirimi stenami. Nekoliko izstopamo tudi glede najhujših kaznivih dejanj nasilja v družini, saj je Slovenija ena izmed bolj razvitih držav, ki imajo glede na siceršnji nizek delež nasilnih smrti, na globalni ravni nadpovprečno stopnjo intimnopartnerskih femicidov. Po podatkih WHO in OECD znaša povprečje za obdobje 2010-2020 0,7 smrti zaradi nasilja na 100.000 prebivalcev. S tem smo blizu samega vrha v Evropi. A vendar, ko te podatke razdelimo po spolu in pogledamo smrti moških in žensk zaradi nasilja, ugotovimo pomembno značilnost Slovenije: pri smrtih moških smo na samem vrhu varnih držav (pred njo je le pet evropskih  in Japonska), pri nasilnih smrtih žensk pa drastično pademo in je pred nami kar 16 evropskih držav ter Japonska in Turčija.

Koliko žensk pri nas v povprečju umre zaradi nasilja v partnerskem odnosu?

Po uradnih statistikah v Sloveniji skoraj polovico vseh umorov žensk povzročijo njihovi bivši ali aktualni intimni partnerji. Policija obravnava preko 1000 primerov kaznivih dejanj z elementi nasilja v družini in okoli 2500 istoimenskih prekrškov, pri katerih so v skoraj 90 odstotkih žrtve ženske in otroci. Povprečno na letni ravni beležimo od pet do sedem smrti žensk zaradi intimnopartnerskega nasilja, kar je za državo, kot je Slovenija, veliko.

Ali imata pri umorih in poskusih umorov kakšen vpliv tudi izobrazba oziroma socialni status žrtev?

Res je sicer, da se večji delež teh umorov zgodi v socialno bolj ogrožajočih okoljih, a to ni pravilo. V tretjini primerov gre za povsem urejene družine, z visokim socialnim statusom in za visoko izobražene posameznike. Velika večina povzročiteljev nasilja v družini je namreč nasilna samo znotraj doma. Raziskava, ki sem jo naredila za Slovenijo, je pokazala, da je bilo med povzročitelji umorov nekaj več kot dve tretjini  posameznikov, ki so zunaj doma veljali za povsem običajne ali bili celo zelo priljubljeni. Med njimi sta bila denimo ugleden inženir in profesor, ki je za svoje delo prejel številna priznanja. Otroka pa sta na sodišču pričala o tem, kako je njiju in mamo celo življenje trpinčil, dokler ni nekega dne partnerke tako poškodoval, da je komaj preživela. Za žrtve velja enako, kar nekaj je bilo visoko izobraženih, z dobrimi službami, pa so vseeno zapadle v vrtinec zlorabe. Vse to kaže, da je intimnopartnersko nasilje zelo kompleksno, in da ne obstaja tipična žrtev in tipičen storilec, kar je velikokrat zmotno prepričanje mnogih, tudi tistih, ki delajo na inštitucijah za preprečevanje nasilja. Najtežje je prepoznati ravno te kontekste, kjer imamo navzven zelo urejeno družino in posameznike. Gre za izrazite manipulativne in dvojne osebnosti – za njihovo prepoznavanje pa so potrebna visoko specializirana znanja, česar v slovenskem prostoru primanjkuje.

Zakaj ženske prenašajo trpinčenje, dokler ni prepozno, in prej ne odidejo oziroma poiščejo strokovno pomoč? Morda zaradi otrok?

Veliko obtoževanja prihaja s strani okolice do žrtev, ki tega koraka ne naredijo in ostajajo v nasilnem razmerju, češ, sama si je kriva, zakaj pa ni odšla prej. Toda pri nasilju v družini in intimnopartnerskih odnosih govorimo o zelo kompleksnih situacijah in odnosih, ki se nikoli ne pričnejo z nasiljem, ampak so na delu tudi čustva in različne oblike odvisnosti, ki že žrtvi sami otežujejo prepoznavanje nasilja. Nasilni odnosi se namreč razvijejo postopoma, skozi navidezno povsem običajne interakcije, in povzročitelj nasilja zelo postopoma razkriva svoj pravi jaz. Praviloma goji tudi dve osebnosti – tisto dobro, lahko tudi na nek način ljubečo, in pa nasilno, grobo. Žrtev je na povzročitelja čustveno navezana, skupaj delita tudi premoženje, imata  otroke, tudi zgodovino lepih trenutkov. Nasilje ni ves čas prisotno v odnosu, ampak se dogaja v ciklih, praviloma hujšim izbruhom sledijo obdobja povzročiteljevega opravičevanja in obljub, da se bo spremenil. Vse to daje žrtvi tudi upanje, da vse skupaj ni tako hudo, da je pač samo malce vzkipljiv.  A se tu upanje izkaže za jalovo.

Zgodi pa se tudi obratno, da je žrtev uboja oziroma umora partner.

Seveda se, vendar bistveno redkeje, zabeleženi so največ trije takšni primeri letno. Analize jasno kažejo, da so bile povzročiteljice pogosto dolga leta žrtve nasilja in so v umoru videle edino rešitev iz nasilnega razmerja, ali pa so dejanje storile v silobranu. Zato je pomembno, da se intimnopartnersko nasilje in nasilje v družini pravočasno rešuje in ustrezno zaščiti žrtev. Ženske, ki umorijo svoje partnerje, četudi je bilo v silobranu, praviloma dobijo zelo visoke kazni, tako da je tudi v takšnem primeru njihovo življenje na nek način uničeno. Ne gre pa zanikati dejstva, da so lahko tudi ženske povzročiteljice nasilja in moški žrtve. Tudi takšni primeri morajo biti deležni enake pozornosti in reševanja.

Kako ocenjujete višino kazenskih sankcij – predvsem, ker so partnerji včasih obsojeni za blažje sankcionirani uboj, namesto za umor?

Višina sankcij za umore se mi osebno zdi primerna, saj so kazni relativno visoke, od 15 do 30 let zapora. Izjemno nizke pa se mi zdijo kazni za poskuse tovrstnih umorov – kjer se povzročitelji niso prostovoljno ustavili, ampak so žrtve preživele zgolj zaradi intervencije tretjih oseb. Gibale so se med tremi in sedmimi leti zapora. Na kar posebej opozarjamo, pa so izjemno mile kazni za nasilje v družini, saj za ta kazniva so dejanja povzročitelji redko obsojeni, in če so, praviloma dobijo pogojne kazni. Vse prepogosto pa se nasilje v družini obravnava kot prekršek in ne kot kaznivo dejanje, kar posledično pomeni, da žrtev praviloma ne dobi nikakršne zaščite, prav tako je vprašljivo, kakšen učinek na povzročitelja imajo denarne kazni. V praksi opažamo, da nemalokrat obremenijo celoten družinski proračun, ali jih morajo na zahtevo povzročitelja celo plačati žrtve same.

Kašni pa so vzgibi storilcev pri družinskih umorih, kjer ne gre za obračun partnerjev?

Osredotočila sem se na intimnopartnersko nasilje in intimnopartnerske umore. So pa pri teh velikokrat tudi kolateralne žrtve, kar pomeni, da povzročitelj lahko poleg partnerke umori še osebe, ki so ji pri izhodu iz nasilnega razmerja pomagale,  to so najpogosteje starši, bližnje prijateljice, novi partnerji. Drugi najpogostejši so umori staršev. Tudi pri teh so povzročitelji največkrat moški, velikokrat pa so povezani s koristoljubjem ali finančnim okoriščanjem.