Do policijske akademije v Tacnu vodi Rocenska cesta, ob kateri rastejo platane, topoli in sekvoje. Drevored ima seveda veliko daljšo zgodovino od policijske izobraževalne ustanove, saj so kadetsko šolo za miličnike ustanovili šele leta 1967. Zasadili so ga lastniki gradiča Rocen, v kateri je zdaj uprava akademije.

Po vojni gradič zasedla milica

Kateri lastniki natančno, ni znano, v dolgi preteklosti – dvonadstropno stavbo je upodobil že Janez Vajkard Valvasor – se jih je zamenjala cela kopica, med njimi so bili denimo Lambergi v 16. stoletju, Raspi v 17., Schweigerji v 18. in Lazariniji v 19. stoletju. Henrik Lazarini jo je, kot je zapisal Jurij Šilc iz Slovenskega rodoslovnega društva, leta 1867 prodal stotniku Janezu Juriju Winklerju, ta pa slabo desetletje kasneje podaril hčerki Tereziji. Leta 1922 sta lastnika postala ljubljanska veletrgovca Hanuš Kraft in Ivan Jelačin, vendar sta gradič po osmih letih prodala Slovenski frančiškanski provinci sv. Križa.

Fotografija neposredno po nesreči: veja je pod snegom ob ptičnici.

Počitniški dom za klerike s koncem druge svetovne vojne kajpak ni imel več prihodnosti na idiličnem posestvu, ki je bilo nacionalizirano in je prešlo v splošno ljudsko premoženje. Že takoj si ga je očitno zaželela milica, ki si je tam uredila upravne prostore, leta 1953 pa so tja iz Gorenjega Logatca preselili nižjo šolo za notranje zadeve. Tri leta kasneje so Rocen v skladu z novimi državnimi smernicami preimenovali v Rozmanov gaj.

V umetni komi

V gradiču je kasneje delovala tudi enoletna podoficirska šola kot oddelek zvezne podoficirske šole iz Sremske Kamnice, po ustanovitvi srednje kadetske šole pa je v Tacnu leta 1991 nastala srednja policijska šola, ki se je v študijskem letu 2002/2003 preoblikovala v akademijo.

Lastniki objekta so se menjali, drevesa ostala. In rasla.  Pod njimi parkira na desetine avtomobilov, saj je notranje parkirišče na akademiji veliko premajhno. Od naših virov smo izvedeli, da že dolga leta na pločevino padajo veje, sploh ob neurjih, ki jih je vse več, in snegu. In prav bela odeja je 19. januarja letos botrovala veliko hujši nesreči. S sekvoje se je odlomila veja in padla na glavo neuniformirani uslužbenki akademije. Utrpela naj bi poškodbe glave, hrbtenice, zlom reber, in bila nekaj časa celo v umetni komi. Šele po dobrih treh mesecih je odšla na rehabilitacijo v toplice.

Nekdo ni opravil svojega dela

En vir nam je razkril, da drevesa občasno obrezujejo, vendar se veje kljub temu lomijo, drugi pa povedal, kaj se je dogajalo po nesrečnem dogodku, v katerem bi uslužbenka kaj lahko umrla: "Pri policijskem ogledu so ugotovili, da je to naravni pojav, in ni nihče odgovoren. Toda generalni direktor policije Senad Jušić je na sestanku 'faširal' šefa Tacna (Iva Holca, op.a.), zakaj veje niso bile požagane. Odgovoril mu je, da je že nekajkrat pisno prosil za sredstva, da to izpelje, pa jih ni dobil. To je dokaz, da nekdo ni opravil svojega dela, in je gospa nastradala zaradi brezbrižnega sistema."

Na generalni policijski upravi so nesrečo potrdili. "Policisti ljubljanske policijske uprave so obravnavali nesrečni dogodek. Zaradi teže snega se je odlomila veja na drevesu in padla na uslužbenko. Policisti kaznivega dejanja niso ugotovili," nam je sporočila Maja Ciperle Adlešič in tudi odgovorila na naša vprašanja o vzdrževanju drevoreda in smiselnosti njegovega morebitnega (delnega) poseka ter zasaditve novega.

"Vzdrževanje dreves, kot je obrez, odstranjevanje manjših ali odlomljenih vej, se izvaja sproti kot redna delovna naloga, in sicer z lastnim kadrom ter zunanjim pogodbenim partnerjem. V teku je tudi strokovni pregled in ocena stanja dreves, katastra dreves in izdelava programa ukrepov na posameznih drevesih, na podlagi katerega bodo sledile morebitne nadaljne aktivnosti bodisi obrezovanja bodisi odstranitve. Pri tem je treba upoštevati tudi to, da gre za zaščiteno naravno vrednoto lokalnega pomena," je zapisala. "V zadnjih dveh letih smo obravnavali en dogodek, pri katerem so zaradi nenadnega obilnega sneženja padle veje povzročile manjše poškodbe na treh vozilih."

Najbolj se lomijo topoli

O značilnostih posameznih vrst smo se pozanimali pri Vasji Dorniku, vodji arboristov v Arboretumu Volčji Potok: "Nekatere vrste so bolj lomljive, druge manj. Platana je nekje na sredini, je pa zelo lomljiv topol, podobno kot trepetlika in vrba, ker hitro raste, in ima veliko celuloze. Ta ne daje trdnosti, če bi jo primerjali s človeškim telesom, je kot meso, ne okostje, to je pri drevesih lignin."

Tudi o sekvojah je spregovoril na splošno, saj si drevoreda v Tacnu ni ogledal in ne more vedeti, ali tam rastejo metasekvoje, "ki so jih sadili po drugi svetovni vojni", ali mamutovci. Glede na starost drevoreda pa gre zagotovo za mamutovce, značilne za Kalifornijo, ki so jih v 19. stoletju začeli v svoje parke saditi pomembnejši Evropejci kot znak prestiža, ker jih je bilo po Dornikovih besedah težko dobiti.

Parkiranje na lastno odgovornost

"V vsakem primeru se iglavcev ne obrezuje tako kot listavce, temveč le krošnje očisti suhih vej in poskrbi, da niso moteča za strehe ali žlebove," je dodal. "Tudi stara drevesa, ki so dejansko bolj občutljiva na vremenske razmere, okolice ne bi smela ogrožati, če se jih pravilno vzdržuje. In kaj je lepšega, kot opazovati staro, vzdrževano drevo?"

Mimogrede, neuradno smo izvedeli, da je bilo poškodovanih avtomobilov v zadnjih dveh letih precej več, a njihovi lastniki zaradi manjših prask ali vdolbinic škode niso prijavlili in je še dandanes ne. Konec koncev ne bi s tem nič dosegli, na opozorilni tabli lepo piše "Parkiranje na lastno odgovornost". In takšna, na lastno odgovornost, je, vse kaže, tudi hoja pod drevesi.