Vsa slovenska sodišča zaradi neprivajanja obtožencev iz pripora po tekočem traku odpovedujejo obravnave. In to celo v primerih, ko je zapor v neposredni bližini hrama pravice, ali vsega kakšen kilometer stran! Razlog je v pomanjkanju pravosodnih policistov, ki jih je trenutno vsega skupaj približno 560, potrebovali pa bi jih še najmanj sto.
Zapor je v sosednji stavbi
Tako bi morala danes na zatožno klop celjskega okrožnega sodišča sesti Tea K. in Tilen Novak, obtožena zanemarjanja mladoletne osebe, povzročitve smrti iz malomarnosti, prometa s prepovedanimi drogami in omogočanja njihovega uživanja mladoletni osebi. Njo so na sodišče pripeljali z Iga, njega pa ne, čeprav se celjski zapori v sosednji stavbi in bi ga morala dva pravosodna policista dobesedno le pospremiti v dvigalo.
To je predsednico senata, sodnico Majo Manček Šporin, tako razjezilo, da je, s pooblastilom predsednice okrožnega sodišča Petre Giacomelli, prebrala naslednjo izjavo: "Če je še do pred kratkim veljalo, da obtoženec v priporu pomeni, da bo obravnava na sodišču zagotovo izvedena, se je v zadnjih mesecih to spremenilo. Neprivajanje pripornikov zaradi kadrovskih težžav v zaporih je postalo redna praksa, zaradi katere prihaja do odpovedovanja sodnih obravnav in s tem velikih zastojev v sodnih postopkih. To velja še zlasti za priporne zadeve, kljub temu, da so po zakonu nujne ter zahtevajo prednostno obravnavo."
Kdo bo kriv takrat?!
Dotaknile se je tudi že omenjene tehnične alternative: "Videokonferenca ni rešitev za vsak primer. Če je mogoče tako izvesti pozamezen narok, na daljavo ni mogoče kvalitetno voditi glavne obravnave. Obdolžencem je s tem onemogočen neposreden dostop do sodišča, zagovornikom je otežena kvalitetna obramba, sodnike pa se postavlja v položaj oddaljenih 'on line' odločevalcev v imenu ljudstva. Zapori delujejo v okviru ministrstva za pravosodje, ki je dolžno tudi z ustrezno kadrovsko politiko zagotoviti nemoteno delovanje pravosodnega sistema. Sicer se bomo kmalu začeli srečevati z izpuščanjem pripornikov, ki jim država ni bila sposobna zagotoviti sojenja v času, ki je sorazmeren z grozečo kaznijo zapora. Pristojne sprašujem: Kdo bo kriv takrat?!"
Odpovedal mu je srček
Tožilec Jošt Jeseničnik očita Tei K. in Novaku, da sta se 20. junija lani z njenim še ne dveletnim sinom pripeljala domov v Sveti Lovrenc v občini Prebold in ga vsaj tri ure pustila v otroškem sedežu, na že praktično poletni vročini. Doživel je toplotni šok in umrl zaradi krvavitve v možganih in pljučih ter zadušitve. Srček mu je odpovedal.
Grozljive naj bi bile tudi razmere doma. Neodgovorna mama in njen življenjski spremljevalec naj bi se, tako obtožnica, pečala s preprodajo heroina in sintetične droge PiHP, ki jih menda niti nista skrivala in se je do njih dokopal celo pokojni fantek. Pri obdukciji so namreč v njegovi krvi našli metadon in alfa PiHP. Toda oškodovanec zavoljo omogočanja uživanja mamil mladoletni osebi ni on, ampak 16-letnik, ki naj bi mu obtoženca prodajala drogo, podobno kot tudi odvisniku na odvajanju, s čimer je bil Novak menda seznanjen. Za dečka njegova mati tudi sicer naj ne bi skrbela, v avtu in hiši naj bi bil večkrat prepuščen sam sebi, torej brez nadzora, njegovi zobje so bili zanemarjeni in okrušeni, vseh podrobnosti pa najbrž tako ali tako ne bomo izvedeli.
Novak krivde ni priznal, Tea K. pa se o njej ni hotela izjasniti, kar se šteje enako – da je ne prizna. Je pa 36-letnica na obravnavi bridko zajokala.
Kaj bi se zgodilo, če bi gladko šeriatsko pravo? Samo vprašam...
Reciklaža.
Hja, se spomnim komentarja ob sodniški stavki, ki je napisal, da za 850 posvečenih z že takrat dobro plačo bodo poskrbeli ustavni sodniki, za tiste ki delajo pa nihče.... Kaj ni imel prav?