"Če ni kaznivo dejanje, še ne pomeni, da ni nevarno"

Odmevno besedilo Tomaža Majerja s spletne strani SDS, ki je bilo ves zadnji teden predmet polemik, kot kaže, ni nujno kazensko pregonljivo. Lahko pojasnite, zakaj je objava takega besedila vendarle sporna?

Ni vse samo v pravu in definicijah kaznivega dejanja. Če tak govor ni kaznivo dejanje, ne pomeni, da ni nevaren. Izkušnje in raziskave kažejo, katere vrste govorica lahko pripelje do izključevanja in kakih hujših posledic tudi v prihodnosti. Izjava je vsebovala elemente govora, ki določene ljudi (skupino) prikazuje kot take, ki naj bi pomenili nevarnost za državo, ker naj bi vsi skupaj kot eno volili določenega posameznika oziroma njegovo listo. Nič od napisanega ni dokazano; navsezadnje so ljudje, ki pripadajo točno tej skupnosti, celo kandidirali za različne stranke.

Vsakršno pripisovanje ljudem, koga točno naj bi volili in da naj bi nas tako spravljali v nevarnost, je izmišljotina. Gre za preusmerjanje pozornosti in poskus kanaliziranja nekega nezadovoljstva v določeno skupino ljudi, ki jo je mogoče prepoznati kot narodnostno drugačno od večine.

Zakaj nekateri ustvarijo takšne namišljene sovražnike?

Ker je to včasih najlažje. Najlažje je mobilizirati sovraštvo zoper skupino, ki je videti različna od večine. Gre za to, da nekdo, ki ima v družbi moč, poskuša razdeliti prebivalstvo in pokazati, kako je neka manjša skupina prebivalstva tista, ki ogroža. Med skupinama želi potegniti ločnico in preprečiti izmenjavo mnenj med njima, s čimer lahko vso situacijo uspešno obvladuje v smislu "deli in vladaj". Če to objavi stranka, ki ima v družbi veliko moč, ki je, če gledamo rezultate tokratnih volitev, druga največja, je to še nevarnejše.

Katera skupina je v Sloveniji najbolj stigmatizirana; so to priseljenci, Romi, istospolno usmerjeni?

Vsak, ki spremlja javni diskurz, lahko hitro zazna, okoli katerih skupin se zgoščuje sovražni govor ali neprimerna govorica; kdo je najbolj ogrožen, pa je nemogoče izmeriti. Ugotovimo lahko le, da se tovrstna govorica zgoščuje ob posameznih dogodkih ali pojavih; določena skupina tedaj postane bolj ogrožena.

Kateri je bil po vaših izkušnjah najhujši primer sovražnega govora pri nas?

Mislim, da jih je cela vrsta. Najnevarnejša govorica oziroma incidenti so tisti, ki prihajajo iz centrov moči. V tem primeru je popolnoma nesprejemljivo, če se kaj takega zgodi v parlamentu. Napis, ki je bil usmerjen zoper izbrisane, na vratih ene od pisarn v parlamentu je bil na primer izjemno agresiven in je resnično osupnil.

Govorite o napisu na vratih Slovenske nacionalne stranke. Ta se tokrat ni uvrstila v parlament; kako to?

Nisem s takega področja, da bi lahko presodila, zakaj se je to zgodilo, bi pa rekla tole: nacionalna stranka, kakršna je bila do zdaj, je bila proti temu, kar se dogaja zdaj, tako rekoč benigna. Čeprav si je privoščila marsikaj in je bila njena govorica pogosto nevarna, čeprav je okoli sebe zbirala ljudi, ki imajo tovrstna prepričanja, se je videlo, da za seboj nima tolikšne politične moči, da bi bila sposobna generirati toliko sovraštva.

To, kar se dogaja zdaj, je pokazatelj, kako lahko nacionalizem latentno obstaja v večjih strankah, ki tega niso jasno kazale navzven ali pa so se, ker je prostor zasedal kdo drug, do tega želele distancirati. Tudi razmere so specifične, zdaj obstaja tudi nekdo, torej najverjetnejši mandatar, ki ima takšen priimek, da je na dan privabil tovrstno sovraštvo. Ne smemo pa seveda pozabiti, kakšno stališče je imela stranka SDS na primer do izbrisa; to je praktično identično temu, ki se je pojavilo zdaj.

Kaj pa menite o očitkih, da se nekatere ustanove ne odzivajo enako na vse oblike sovražnega govora? Češ da se, ko se pojavi sovražni govor proti SDS, ne oglasi nihče ...

Predstavljam si, da vladne organizacije svoje odzive vsekakor pretehtajo in se odločajo pri vsakem posamičnem primeru, seveda v skladu s svojimi pooblastili in zmožnostmi. Verjetno imajo tudi načelo "manj je več" – zagotovo ni primerno, da se vsaka organizacija oglasi v vsakem trenutku. Za informacijsko pooblaščenko menim, da se odziva dosledno, kadar gre za primere z njenega področja. Kar se tiče nevladnih organizacij, pa je logično, da imajo neko svojo avtonomijo, poslanstvo, da ne delujejo po celotnem področju. Za Mirovni inštitut je povsem jasno, da so med glavnimi prioritetami dela antirasizem, človekove pravice, manjšine.

Če stvar banaliziramo, gre za spor med levico in desnico. Mislite, da levičarji v svojih krogih ne zasmehujejo volilcev desnice, jih imajo za vodljive, za vernike, manj inteligentne, samo da tega ne objavijo na spletu?

Nisem zasledila, da bi kdo koga zasmehoval, ker bi bil veren ali bi prihajal iz določenega družbenega okolja. Vendar lahko govorim le v imenu Mirovnega inštituta, ne na splošno; pri nas se to nikoli ne zgodi. Problem nastane, kadar se vera uporabi za kršitev pravic drugih skupin, za katere mi mislimo, da se jim odreka pravica do enakosti.

Kot pri družinskem zakoniku?

Družinski zakonik je dober primer. Gre za to, da se določeni skupini ljudi odrekajo pravice, in to pravice, ki jih večina ima. Včasih se želi povezava z vero zakrinkati z otrokovimi pravicami in takrat debata postane nekoliko nenavadna. Družinski zakonik namreč vsebuje kup rešitev v prid otrokovim pravicam. Včasih se vprašamo, o čem pravzaprav govorimo; očitno uporabljamo različne jezike človekovih pravic.

Kaj pa takšna oblika strankarskega nagovarjanja, ki temelji na sicer nespornih zaslugah posamezne stranke: na primer izbrisani in istospolno usmerjeni, ki jih je tik pred volitvami izpostavila LDS?

Dejstvo je, da je imela LDS v svojih stališčih najbolj ekspliciten jezik v zagovarjanju pravic za ti dve skupini, tega ni mogoče zanikati. Ali jih je s tem nagovarjala, da bi volili zanjo, ne vem, tega ji ne morem pripisovati. Kar se tiče samega števila izbrisanih, pa: tukaj se vedno znova pokaže, kako se da ponarejati podatke. Govori se namreč, da so vsi izbrisani dobili nazaj status, vsi državljanstvo in tako naprej ... Od 25 tisoč izbrisanih si je 12 tisoč ljudem uspelo urediti status. Uredili so si ga sami, in sicer v dolgotrajnih in dragih postopkih pred upravnimi organi, z vsemi mogočimi dokazili, vlaganjem pritožb in podobnim. Od vseh 12 tisoč, ki imajo urejen status, kar je manj kot polovica vseh izbrisanih, ima samo nekaj več kot sedem tisoč ljudi državljanstvo in samo ti imajo volilno pravico. In nihče ne ve, koga so ti posamezniki volili. Tega ne more vedeti niti LDS, niti mi, ki to področje ves čas spremljamo in raziskujemo.

Ste proti tovrstnim dogodkom zaradi dolgoletnega ukvarjanja s človekovimi pravicami in njihovimi kršitvami morda že odpornejši ali vas vendarle vsakič znova pretresejo? Je na dan, ko je objava o Jankovićevih volivcih prišla v javnost, pogosteje zvonil vaš telefon?

Zagotovo postaneš malo navajen: lahko celo malo predvidiš, kateri dogodek bo sprožil določeno reakcijo. Potem lastne izkušnje uporabiš za to, da se odzoveš premišljeno, da pred odzivom zadevo pretehtaš. Kdor je spremljal družabna omrežja, je jasno videl, da je začelo vrveti, ljudje so se odzvali zelo ustvarjalno.

Poleti se je na Norveškem zgodila tragedija, ko je neki moški, ki je imel stališča ene od strank za preveč liberalna, odprta in po njegovem mnenju nevarna družbi, ustrelil več ljudi. Ali je mogoče trditi, da gre za skrajen odziv, ki bi ga lahko izzval zapis, naperjen proti posamezni skupini ljudi?

Na to sem posredno odgovorila že na začetku: vsak stereotipen govor, tudi če ni kazniv, ima lahko nevarne elemente. V Majerjevem govoru je bilo mogoče prepoznati stigmatizacijo, zelo podrobno je bila orisana skupina ljudi, bile so ji pripisane lastnosti, ki niso nujno resnične – to je bil tudi namen teksta. Nikoli ne moreš dobro vedeti, kako se bodo na to odzvali naslovniki takega pisanja. Če obstaja potencialna nevarnost, da bi to sprejeli kot neko mobilizacijsko sporočilo, je treba biti pri tovrstnem govoru previden.