"Če KPK ne bo imela ugleda, je tako, kot da je ne bi bilo"

Kakšno škodo je utrpela Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) zaradi zapletov ob imenovanju novega vodstva?
Zaradi vseh dvomov o korektnosti postopkov in prelaganja krivde z enega na drugega akterja se zdi, da izgubljamo še eno institucijo, ki je še imela precej visoko stopnjo zaupanja med ljudmi. To bo težko popraviti. Težko bodo ponovno vzpostavili zaupanje v nepristranskost in neodvisnost te institucije. Znašla se je v položaju, ko bo lahko kdorkoli podvomil o njihovih odločitvah in pokazal s prstom: ha, odločitev je bila politična, pristranska, nekredibilna; ni je treba upoštevati. To je škoda, s katero bo živel kdorkoli, ki bo opravljal to funkcijo.

Bi bilo manj hrupa, če Boris Štefanec, novi predsednik KPK, ne bi odstopil kot član PS?
Ob napovedi razpisa je predsednik republike obljubljal najboljše kandidate. Dobili pa smo predsednika KPK, ki ga javnost ne pozna, niti stroka ne, zato se je element njegove politične pripadnosti izkazal kot neprijetno presenečenje, ki je tej izbiri dalo piko na i in sprožilo val javnega ogorčenja. Postopek je bil, kot kaže, zakonit, ampak rezultat je težko opisati kot dober.

Ali lahko govorimo o političnem kadrovanju?
Tega nihče ne ve. To, da bi se o kandidatu odločalo zaradi politične pripadnosti, Sloveniji ni tuje. Ravno zato bi moral biti ta dejavnik pomembnejši, kot se zdi. Težava je v tem, da se je s tem vzpostavil dvom o nepristranskosti in neobjektivnosti organa. In to je tisto, kar je pomembno, ne kariera posameznika.

Pahor ga je takoj po imenovanju pozval k odstopu. Bi res kršil njegovo ustavno pravico, če ga ne bi imenoval?
Povsem nesporno je, da bi predsednik republike tudi na koncu lahko zavrnil takšno imenovanje, celo brez posebne utemeljitve. To je njegova možnost. V tem postopku se namreč ni izbiral uradnik za strokovno delovno mesto. Imenovan je bil nosilec javne funkcije, nosilec moči, vodstvo KPK. V tem postopku je poleg preverjanja osnovnih pogojev pomembno, ali je nekdo vreden zaupanja, saj bo le tako lahko dobro opravljal svojo funkcijo. Ta presoja je veliko širša kot izpolnjevanje nekih minimalnih formalnih pogojev.

Namestnika sta že odstopila, zdaj bo najbrž sledil nov razpis?
Predsednik republike bo moral poiskati nove namestnike. Vendar kdo bo zdaj kandidiral glede na to, da predsednik KPK v tem trenutku ne uživa posebne podpore, niti zaupanja?

Boste vi kandidirali?
Nimam niti najmanjšega namena.

Kaj recimo vas odvrača od kandidature, prav takšni zapleti?
Odvrača me predvsem to, da imam trenutno v življenju druge prioritete. Postopki, ki v vseh normalnih državah tečejo gladko, se pri nas zapletejo. Rezultat so škandali. Vendar bodimo iskreni – ti postopki niso jedrska fizika, ni zapleten kemijski poskus. To je relativno preprost pravni postopek, ki bi moral potekati brez zapletov, brez poznejših zgražanj. Seveda pa zapleti marsikoga odvračajo od kandidature – in še bolj ga bodo. Pojavila se bo negativna selekcija. Zakaj bi se prijavil, če boš pozneje omadeževan in boš morda moral odstopiti?

Štefanec je izjavil, da se bo lahko v spornih postopkih izločil. Kako bo to delovalo v praksi?
Za tako pomembno in občutljivo funkcijo bi morala biti izbrana oseba, ki bi imela čim manj razlogov za izločitev oziroma jih skoraj ne bi smela imeti. Prav tako ne razumem, v katerih primerih se bo izločil. Se bo izločil v primerih, ki so povezani z njegovo preteklo stranko ali stranko njihovih političnih nasprotnikov? Se bo v vseh političnih primerih izločil?

Ampak potem bo ostalo bolj malo primerov.
Tukaj bi bila morda celo boljša drža, če se ne bi izločil iz nobenega postopka, in sicer z razlago, da ni politično obremenjen. Tu ne gre za vprašanje političnega prepričanja. Vsak ga ima. Gre za to, kako močno ga v življenju in pri delu izraža. Ali je nekdo aktiven v stranki, je vprašanje, ki je za tako funkcijo pomembno. To je tisto, kar vpliva na delo. Močna politična angažiranost.

Torej bi bila v tem primeru enaka težava, če bi bil kandidat član druge politične stranke, takšne, ki trenutno ni na oblasti?
Treba je razvijati kulturo, da članstvo ni nič slabega. Težava so okoliščine, ki zaradi tega lahko nastopijo. Kolikor vem, je manj kot pet odstotkov naših državljanov včlanjenih v politične stranke. To pomeni, da 95 odstotkov volilcev ni politično angažiranih. To, da se nekdo odloči za članstvo, je torej okoliščina, ki je za nas še vedno izjemna ter jo je za določene funkcije treba predstaviti in razjasniti. In tu ne gre za napad na integriteto. Ampak če nekdo kandidira za nadzorstveno funkcijo, mora uživati velik ugled. Zato je tudi to okoliščino treba pojasniti ter se ne sklicevati na osebne pravice in kritizirati medijev, ki ga o tem sprašujejo. Gre za institucijo in njen ugled. Ker če ta institucija zapravi ugled, ki ga nujno potrebuje za svoje delo, bodo njeni rezultati takšni, kot če institucije nimamo.

Morda je to namen?
Mislim, da si marsikdo želi, da bi bila ta komisija brezzobi tiger. In da se tudi tisti, ki zdaj kritizirajo izbor, po tiho veselijo tega, da je komisija izgubila velik del javnega zaupanja. Položaj, v katerem se je znašla, ji je vzel moč.

Pahor se je pri izbiri skliceval na postopke imenovanja, ki naj ne bi bili optimalni.
Pri nas s številnimi zakoni ni nič narobe. Težava je v tem, ker se ne izvajajo ali pa se izvajajo na neprimeren, slab ali pa vsaj ne najboljši način. Že v izbirno komisijo po zakonu ne bi bilo treba imenovati političnih funkcionarjev. Zakon zelo jasno pravi, da člane imenujejo vlada, državni zbor, nevladne organizacije ... Nikjer ne piše, da mora državni zbor imenovati poslanca oziroma poslanko; zakaj niso poiskali druge ugledne osebe, morda kritičnega novinarja? Ali pa vlada – zakaj funkcionar vlade, zakaj ne neodvisni strokovnjak? Seveda se lahko spremeni zakon, vendar bi lahko tudi te zakone bolje izvajali. Ne pa da spreminjamo zakone in nove potem izvajamo enako slabo kot prejšnje. Noben zakon na tem svetu ne more preprečiti, da bo slabo izvajan, in noben še tako dober zakon ne more zagotoviti, da bo dobro izvajan.

V Sloveniji se zdaj ukvarjamo s spornim imenovanjem protikorupcijske komisije. Ta teden, vzporedno z našo zgodbo, se je hrvaška ukvarjala z obsodbo nekdanjega predsednika Iva Sanaderja in odvzemom njegovega premoženja. Kdaj so nas prehiteli? Kdaj se je v Sloveniji zalomilo?
V naši bližnji soseščini, v vseh državah se najde dober zgled. Upam, da jih bodo naši pristojni organi pregledali in se kaj naučili. Hrvaška je marsikaj naredila dobro. Pričakoval bi, da bi nekdo od naših šel tja, jim čestital in jih vprašal, kako jim je to uspelo. Zakaj ne? Saj se tudi v Sloveniji stvari premikajo, ampak očitno prepočasi.

Tako počasi, da so domnevno sporno premoženje vpleteni že lahko poskrili.
S premoženjem se je res zgodilo to, da je izginilo na neznane naslove v tujini. Veliko se je poskrilo, preden se je država zbudila in nekatere možnosti onemogočila. To je zdaj izgubljeno in bo težko nadomestljivo.

Če ugibava, bo tudi v Sloveniji zaradi korupcije pravnomočno obsojen kakšen vodilni politik?
Različni postopki so v teku. Mislim, da se bo zgodila pravnomočna obsodba. Vprašanje je, ali zdaj ali čez nekaj let. Korupcija v politiki je dejstvo, ne samo pri nas, tudi drugod. Vprašanje je, kako se država na to odziva. Država mora pokazati, da ti imunski sistemi delujejo. Če rečemo, da je korupcija bolezen, za katero zboli vsakdo, se lahko odločimo, ali jo bomo uspešno pozdravili ali pustili, da se razširi.

V naslednjih dneh bo spet aktualen nepremičninski zakon. Ste nekdanji generalni sekretar ustavnega sodišča. Kot pravnik ste pripravili oceno ustavnosti nepremičninskega davka. Kaj pričakujete, bomo letos plačali nepremičninski davek ali ne?
To je zdaj v rokah ustavnega sodišča. Njihovi presoji zaupam. Seveda upam – zaradi svojega zavzemanja –, da bo zakon spoznan kot neustaven. V demokraciji se zakoni ne pripravljajo tako. Ne tako hitro ter ne tako površno in nestrokovno. Verjamem, da je zakon pomemben vir prihodka. Tu ne gre za vprašanje: davek na nepremičnine da ali ne. Vprašanje je, ali davek s tem in takim zakonom. Če bo zakon na ustavnem sodišču padel, bo to velika napaka, ki bi jo storili pristojni organi. Država bi morala vsem državljanom dati čas, da se izognejo vseh zapletom, stiskam in nejasnim postopkom. To je spet nekaj, kar je omajalo naše zaupanje.

In kar je pustilo grenak priokus.
Državljani, prebivalci nismo objekti, ki so namenjeni državni oblasti. Nismo le številke, ki bodo plačevale davek. Smo ljudje z dostojanstvom. Subjekti, s katerimi je treba ravnati spoštljivo.

Tega občutka prevečkrat nimamo.
To je problem. To ni samo temeljna ustavna vrednota, ampak medčloveška vrednota. Ko pripravljajo zakon – zakaj ne razmišljajo, kako bo neki starejši gospod ali gospa na dom dobil/-a izračun, poln številk. Ali bo izpisek razumel, se bo lahko nanj odzval, kako ga bo rešil, če nima računalniškega certifikata, bo imel na voljo dovolj časa, da mirno in z vsem dostojanstvom popravi in uredi, kar je treba? Dobili smo kup nenavadnih zgodb, ki so jim velikokrat sledili nestrpni odzivi nosilcev oblasti. Kaj se pritožujete; sami ste krivi, da vse urejate v zadnjem trenutku. Zakaj niste prej poskrbeli za to? To ni normalen odnos med državljani in institucijo. Gre samo za medsebojno zaupanje, in le tako bodo odnosi boljši.

Kaj torej najbolj bode v oči?
To, da postopek ni pošten. Postopek ne predvideva nobene možnosti navajanja dokazov v lastno korist. Informativni izračun ne pomeni nič. Državljan dobi odločbo, račun mora plačati, šele potem se lahko pritoži in se trudi dokazovati, da so podatki napačni. In čaka.

Človek proti državi.
Da. Za posameznika so to zapleteni postopki zaradi omejitev, ki jih imamo. Dobili bomo račun, nanj ne bomo mogli vplivati. Ustava nam zagotavlja poštene postopke. Ne gre za to, da davka ne bi želeli plačati, ampak za to, da plačamo toliko, kot je prav.