Sežana. “Zadnje mesece smo delali le zato, da smo dobili malico in posteljo. Tako ne moremo več živeti,” nam je dejal Milenko Jošić, eden od 70 delavcev Gratima, ki so se na robu preživetja odločili javno opozoriti na svojo stisko, danes s podporo Nevidnih delavcev sveta tudi z manifestacijo pred sežansko občino in uradom za delo.
Ramiz ŠiljićV trgovini nas postrani gledajo, ker se bojijo, da bomo kaj ukradli. Mi smo pošteni delavci, ne tatovi.
Domžalsko podjetje, ki je na Sežanskem veliko delalo kot kooperant Kraškega zidarja, jim dolguje pet plač, regres, nadure in druge pravice, socialni prispevki naj ne bi bili plačani že od februarja lani.
Včeraj smo jih obiskali v šefovem stanovanju, kjer se na 60 kvadratnih metrih stiska 12 delavcev. Za bivanje jim je delodajalec vsak mesec od plače trgal 150 evrov, skupno torej 1.800 evrov. Izguba stanovanja bi zanje pomenila izgubo dovoljenja za bivanje ali izgubo prijave bivališča in s tem vseh pravic iz dovoljenja za stalno bivanje.
Država naj prevzame dolg
Direktor Gratima Mesud Ibričić se na naše klice včeraj ni odzval. “Nasprotoval je, da gremo v javnost, toda od njegovih obljub ne moremo več živeti,” je razočaran Husein Beganović. Zdaj živijo od pomoči Rdečega križa in Karitasa. Tisti s stalnim bivališčem so na centru za socialno delo prejeli izredno denarno socialno pomoč. “Ne zahtevamo nič drugega kot plačilo za pošteno opravljeno delo. Od pristojnih zahtevamo, da pritisnejo na delodajalca, sicer pa naj dolgove prevzame država, ki je tudi kriva za nastalo stanje,” je poudaril Beganović.
Nekateri so že zahtevali izredno odpoved zaposlitve, da bi lahko odšli na zavod za zaposlovanje ali k drugemu delodajalcu, a se Ibričić ne odziva. Razmišljajo tudi o tožbah.
