Prav tako je celjski župan in prvak stranke SLS Bojan Šrot obtožen nevestnega dela na Mestni občini Celje (MOC), obtožnica pa bremeni tudi Moniko Sečnik, nekdanjo vršilko dolžnosti vodje Zavoda za izgradnjo in planiranje (ZIP) Celje, ki je zdaj zaposlena kot svetovalka v uradu izolskega župana Tomislava Klokočovnika. Obtožnica se nanaša na prodajo nekdanjega propadajočega objekta, kina Dom, ki ga je MOC leta 2003 najprej prodala za 20 milijonov tolarjev, kmalu za tem pa kupila nazaj po kar trikrat višji ceni, za kar naj bi bil mastno, in sicer kar za 43 milijonov tolarjev (danes 180.000 evrov), oškodovan občinski proračun.
Na prvi obravnavi 4. septembra je sodnica Božena Tamše zgolj prebrala obtožnico, za tem pa sojenje prekinila, saj bi lahko pozneje prišlo do vložitve ugovora zaradi procesne napake, kajti Sečnikova je imela na vabilu naveden napačen člen kaznivega dejanja, kot ji ga očitajo.
Bojan Šrot je v svoj zagovor povedal, da je vselej povsem zaupal svojim sodelavcem, sicer pa on kot župan ni tisti, ki bi nenehno nadziral zaposlene, temveč je to stvar občinske uprave. "Še danes pa menim, da je tudi Sečnikova ravnala kot dober gospodar," je dejal Šrot in pojasnjeval, da je sicer Sečnikovi ustno naročil, naj kupi kino Dom, ne pa tudi menjave za nepremičnino na Kersnikovi 5, za kar je bila sestavljena menjalna pogodba.
|
Sicer pa po moji oceni tudi ni nastala nobena škoda, kvečjemu korist, in je MOC ravnala kot dober gospodar, saj še danes uporablja to zemljišče in iz njega pritekajo tudi prihodki. Bojan Šrot, celjski župan
|
|
Zmedel se je le ob vprašanju tožilca, ali je tudi prebral menjalno pogodbo za 63 milijonov tolarjev, pod katero je podpisan. "Ne, ker mi vodje pogodb ne dajejo v vpogled, podpisujejo jih v okviru svojih pristojnosti in imajo za to vsa pooblastila. Sicer pa po moji oceni tudi ni nastala nobena škoda, kvečjemu korist, in je MOC ravnala kot dober gospodar, saj še danes uporablja to zemljišče in iz njega pritekajo tudi prihodki," je še dejal Šrot, ki je suhoparno sojenje večkrat popestril s hudomušnimi pripombami.
Da pa so na MOC vendarle poslovali precej po domače, je bilo mogoče razbrati iz zagovora Sečnikove, saj so se njene izjave razlikovale od Šrotovih. Potrdila je, da ji je nakup kina Dom naročil na enem od kolegijev župan osebno. Zanimivo je tudi, da se je še isti dan na njenih vratih, mimogrede, pojavil Aleksander Jančar, češ da je slišal, kakšno nalogo je dobila in da se bo oglasil drugič, ko bo imel več časa za pogovor, čeprav ga, tako Sečnikova, sploh ni dobro poznala.
Jančar je sicer lastnik podjetja Eurocomp, s katerim naj bi MOC sklenila menjalno pogodbo za nepremičnino na Kersnikovi. Sečnikova je povedala, da je po tem ustnem naročilu začela pripravljati vse potrebno za nakup, v vpogled pa je zahtevala tudi pogodbo, s katero je podjetje Nepremičnine dve leti prej od Jančarja odkupilo to isto stavbo kino Dom po znatno nižji ceni, 30 milijonov tolarjev, a ji je direktorica občinske uprave ni izročila, niti nihče drug, mnogi pa so namigovali, da naj bi jo imel v predalu kar sam župan.
Ni vedela, čemu se je župan sploh odločil za nakup, niti, da je bila stavba predvidena za rušenje, o tem pa župana ni spraševala, ker je zgolj izvrševala navodila nadrejenih. Sečnikova je za kino Dom naročila tudi cenitev, šele v spisu pa je videla, da so bile opravljene kar tri. Izbrala je najnižjo, pa še od tiste je odštela pet milijonov takratnih tolarjev, ker naj bi bil Jančar dolžan občini denar za komunalni prispevek. Sečnikova naj bi to, da je lastnik celotne stavbe Eurocomp, izvedela šele po naročilu za rušenje. Sojenje prvoobtoženemu Šrotu in drugoobtoženi Sečnikovi se bo kmalu nadaljevalo, če bi bil župan spoznan za krivega, pa mu grozi tudi do tri leta zapora.
