Pred informativnimi dnevi smo se pogovarjali z ravnateljico Srednje poklicne in strokovne šole Bežigrad in predsednico Zveze srednjih šol in dijaških domov Frančiško Al-Mansour.
Ali se je zanimanje za poklicne in srednje strokovne šole v zadnjih letih kaj povečalo?
Še vedno ostaja največji interes za gimnazije, kajti mnogi učenci se še ne vidijo v določenem poklicu ali pa jih v njem ne vidijo drugi, ker imajo dober uspeh. Dogaja se, da nekomu, ki želi recimo postati avotserviser, rečejo: "Tebe je pa škoda za tja." Ko si mlad človek v devetem razredu želi nekaj delati, mu je treba to omogočiti, kajti do višje izobrazbe se lahko pride po vertikali. Lahko konča triletno poklicno šolo, nadaljuje po programu tri plus dva in se s poklicno maturo vpiše na višjo oz. visoko strokovno šolo, z dodatnim petim predmetom pa tudi na univerzitetni program. Opažamo pa, da se počasi vrača veljava pridobitve poklica, predvsem iz naslova zaposlitvenih možnosti.
Kateri programi so najbolj zanimivi z vidika zaposlitvenih možnosti in za katere je pri dijakih največ zanimanja?
Programi, za katere je veliko zanimanja, ponavadi padejo v začaran krog, kar je rezultat odzivov na potrebe trga, ki se vedno zgodijo z določeno zakasnitvijo. Verjetno se spomnite navala na ekonomske šole, ko se je v določenem trenutku ustvarilo preveč kadra, ki ni bil več zaposljiv. Naslednji tak primer je predšolska vzgoja - trenutno je v Sloveniji ogromno institucij izobraževanja odraslih, ki izvajajo prekvalifikacijo, a se že pojavlja presežek na trgu. Nekaj časa je bil velik interes za trgovce, danes ga ni več, saj lahko ta poklic opravlja skoraj vsak. Še vedno so zanimivi programi na področju zdravstva, poklicnega izobraževanja v smeri mehatronike, elektronike, strojništva in za štiriletne programe v navedenih smereh.
Eden od vaših profesorjev je izpostavil, da je mladim danes težko, ker so zaradi vseh novic o odpuščanju in pesimistični prihodnosti, pogosto podvrženi brezupu ...
To je pesimizem družbe, mlade je potrebno oborožiti z optimizmom in pozitivno voljo glede zaposljivosti. Navsezadnje lahko odprejo svoje podjetje - mi ne izobražujemo le delavcev, ampak tudi podjetnike, ki bodo sami iskali svoje izive.
Kako to počnete?
Imamo enoletni program podjetništva, ko dijaki ob pomoči mentorja sami odprejo podjetje, tako da izberejo dobro ime, izdelek ali idejo, ki je tržno zanimiva in jo poskušajo tudi prodati. Žal mi je, da ta program še ni priznan oz. podprt s strani Centra za poklicno izobraževanje oz. ministrstva, a si prizadevamo, da bi nam dali veljavo. Poleg nas sta v Sloveniji, kot mi je znano, še dva taka programa podjetništva.
Poklici se zaradi novih tehnologij hitro speminjajo. Kako se vi temu prilagajate?
Pozna se v tem, da se morajo učitelji veliko izobraževati in slediti novostim, saj lahko le tako podajajo informacije in veščine, ki jih mladi potrebujejo. Avtoserviser ni več mehanik, ki je bil umazan, ampak mora obvladati avtodiagnostiko, t. j. mora s pomočjo posebnih naprav diagnosticirati napako in jo nato odpraviti.
Eden od novejših poklicev je tudi mehatronika?
Mehatronika je nekaj med strojništvom in elektroniko. Avtoserviserji se ukvarjajo z avtomobilom in diagnosticiranjem, mehatroniki pa s stroji in napravami.
Kakšne so potrebe po teh poklicih?
Dijaki, ki prihajajo z naših programov so zaposljivi, tako na področju avtoremonta, avtoservisiranja kot avtokaroserije in mehatronike. Praviloma nadaljujejo na 3+2 programih za avtoservisne in strojne tehnike ter tehnike mehatronike.
Imate samo fante?
Na avtoremontu je kar nekaj deklet, v mehatroniki pa jih pri nas še nismo imeli. V tujini je za mehatroniko veliko zanimanja tudi pri dekletih.
Vi prihajate iz tehničnih vod, s fakultete za strojništvo?
Me smo orale ledino na tem področju, danes deklet v strojništvu ni tako malo in so uspešne.
Kako je biti ženska v moškem poklicu, preden ste bili ravnateljica ste fante tudi poučevala?
Velikokrat rečem, da bolje razumem fante kot pucne, ker sem vse življenje med njimi. Na nek način je z njimi lažje, ker imajo bolj enostavno komunikacijo. Ko pristopiš odkrito, se takoj ve, kako in kaj.
Ko sem bila na srednji šoli na Aškerčevi, sem kupovala Burdo in šivala oblačila, saj je bil moj oče krojač. Moji sošolci o tem niso nič vedeli. Ker so kupovali avtomagazin in podobne revije, smo se pogovarjali samo o tem. Tisti dekliški del je moral ostati doma. Če hočeš biti kot srednješolka uspešna med fanti, ne moreš imeti samo svojih interesov, ampak je potrebno gledati skupne točke, ki so v interesu poklica.
Imate tudi tekstilni program. Za koga izobražujete, glede na to, da je tekstilna industrija v Sloveniji propadla?
Možnosti so, da po koncu šolanja odprejo svoje podjetje ali da nadaljujejo izobraževanje. Priznana oblikovalka Sabina Kogovšek je bila naša dijakinja. Zelo sem bila vesela, ko sem slišala, da ima s svoj butik in so zelo uspešni. To je le ena izmed njih, tudi druge imajo svoje butike. Za mlade je pomembno, da so ustvarjalni - le tako najdejo svojo pot in se uveljavijo na tržišču. Ti profili so še vedno zaposljivi in bodo čedalje bolj, saj stari odhajaj v pokoj. Včasih je te kadre izobraževalo 14 šol, danes jih le dve. Na naši šoli smo leta 1994 v tekstilni program vpisali 400 dijakinj, danes jih je 67.
Kako se prilagajate na zahteve gospodarstva?
Primer je poklic graverja, ki je bil včasih cenjen, a je izumrl, tako kot urar ali zlatar. V okviru obrtne zbornice je sekcija, ki želi, da dobi podmladek, a za to ne potrebujejo 20 šol. Če se bomo dogovorili, bo naša šola nudila teoretično izobraževanje, praktični del pa bodo izvajali mojstri. V kolikor najdemo nekaj obrtnikov, bomo to zgodbo peljali že v novem šolskem letu.
Kako občutite varčevanje v šolstvu?
Zelo pazimo na vse izdatke, da s tem prihranimo za nujna investicijska vzdrževalna dela, kajti s tega področja ne dobimo nobenih sredstev več. Po zaslugi učiteljev in dijakov, ki tudi doprinesejo svoj delež, ohranjamo urejeno šolo.
Je težko vzdrževati avtoriteto v šoli, kjer so večinoma fantje?
Težave ima učitelj, ki ni gotov vase in ne spremlja napredka na svojem področju. Pomembno je, da je učitelj strokoven in dosleden.
Ali na učitelje pristiskajo tudi starši?
Na poklicnih in strokovnih šolah tega ni veliko. Morda je tega več tam, kjer so starši že po naravi taki, da preveč pričakujejo od otroka, in v to vključijo tudi zahteve. Pričakovanja naj bodo v mejah otrokovih sposobnosti, morda za spoznanje več. Nikoli ne smejo biti razočarani nad otrokom, ampak moramo iskati druge možnosti, da mu pomagajo.
Kakšen je vaš nasvet staršem in mladim?
Starši smo za to, da skrbimo za svoje otroke. Zelo potrebni in pomembni smo jim v času odraščanja, še posebej, ko prestopijo prag OŠ in vstopijo v popoloma novo okolje, med nove ljudi, ki narekujejo čisto drugačen način dela ter imajo do njih drugačna pričakovanja kot prej. Sarši naj pokličejo na šolo, četudi je otrok uspešen, da bo vedel, da jim je pomemben. Če je iz živahnega dekliča postala umirjena tiha deklica, je šola prvi kontakt, kamor naj stopijo, da se problemi rešijo. Nobena sprememba ne nastane kar tako. Morda gre le za zaljubljenost, ki pride in mine, a če so v ozadju drugi problemi, je pomembno, da jih rešimo skupaj.
