Slovenski delodajalci so lani prijavili 22 smrtnih poškodb pri delu in nekaj več kot 9.200 poškodb pri delu, pri tem pa niti ene poklicne bolezni. "To ne pomeni, da v Sloveniji poklicnih bolezni ni. Le država ni poskrbela za predpis, na podlagi katerega poklicnih bolezni ne bi bilo mogoče zamolčati," pred svetovnim dnevom zdravja pri delu poudarja izvršna sekretarka Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) za varnost in zdravje pri delu ter socialno politiko in socialna zavarovanja Lučka Böhm. Po ocenah Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu v Sloveniji vendarle zaradi posledic poklicnih bolezni umre 700 ljudi na leto.
V Sloveniji že od leta 1990, ko je prenehal veljati ustrezen pravilnik z zagotovilom, da ga bo kmalu nadomestil boljši, ne verificiramo poklicnih bolezni. To pomeni, da so kršene človekove pravice slovenskih delavcev, opozarjajo v ZSSS.
Članom napišejo napotnico
V Sloveniji imamo dva sistema za financiranje zdravstvenih storitev; eden je obvezno zdravstveno zavarovanje, drugi pa je zdravstveno varstvo v zvezi z delom, ki ga morajo financirati delodajalci sami. Financirati morajo pregled pred nastopom na delo, da se vidi, kakšno je bilo delavčevo zdravje pred zaposlitvijo, in obdobne preventivne zdravstvene preglede. Pogostost teh je odvisna od nevarnosti za delavčevo zdravje.
Tu pa nastopi problem. V resnici dva; delodajalec v svojem aktu sam določi, kolikšna je ocena tveganja posameznega delovnega mesta, poleg tega delodajalec plača pregled pri specialistu dela. "V kolikšni meri mislite, da specialisti delovne medicine ugotavljajo poklicne bolezni? Če preglede financira delodajalec?" sprašuje Böhmova. Finančno delodajalci torej lahko preprečijo, da se sum poklicne bolezni sploh potrdi, drugič pa, da bi se – na podlagi predpisa, ki ga v naši državi nimamo – poklicna bolezen verificirala.
"Pri ZSSS zato delavcem napišemo napotnico za Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa, tam ga pregledajo na naše stroške in na podlagi doktrine popolnoma jasno ugotovijo, ali je prišlo do poklicne bolezni," pojasnjuje Böhmova. Delavcu na inštitutu dajo potrdilo, ki pa nima pravne veljave. "Na zavodu za zdravstveno zavarovanje mora z ničle začeti dokazovati poklicno bolezen, ravno tako na zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ravno tako pri delodajalcu."
Slovenija je v evropskem merilu tozadevni osamelec; predpis, na podlagi katerega bi za poklicno boleznijo oboleli delavec lahko uveljavljal višje pravice v zdravstvenem in invalidskem zavarovanju ter na podlagi česar bi moral delodajalec določiti preventivne ukrepe, da na tem delovnem mestu ne bi kdo spet poklicno zbolel, je nujno potreben. ZSSS zato poziva Alenko Bratušek, ki vodi tudi zdravstveno ministrstvo, da ga po vseh obljubah končno res pripravijo.
"Kdor ne odkrije poklicne bolezni, je tudi preprečevati ne more. Kar pomeni, da bodo delavci, ki so danes še zdravi, jutri lahko zaradi svoje službe zboleli. Mi pa podpišemo pogodbo le za 8-urno delo, ne pa da bomo na delu pustili tudi svoje zdravje," še poudari Böhmova in izpostavi, da jih v prvi vrsti zanima ohranjanje zdravja, ne odškodnine delodajalcev.
Priznane so le ene
Najpogostejše. Edine prepoznane poklicne bolezni v Sloveniji so azbestne bolezni. Strokovnjaki ocenjujejo, da je v Sloveniji tako kot v Evropi največ kostno-mišičnih poklicnih bolezni, sledijo poklicna naglušnost, poklicna astma ter kožne in alergijske bolezni, ki jih povzročajo pogoji dela. Delodajalci so sicer na inšpektorat za delo lani prijavili več kot 9.200 poškodb pri delu in 22 smrtnih poškodb pri delu.
