Že ob prihodu na zemljišče Pasjega vrtca in hotela Ljubljana nam pri vratih dobrodošlico zaželi gruča psov, ki nam na jasen način sporoči, kdo je tu gospodar. Po začetnem glasnem sprejemu se lajež poleže in nas več kot deset različnih psov popelje v svoje ne tako malo kraljestvo, saj v celoti meri 12.000 kvadratnih metrov. Da nam ne bodo nič storili, in da rek, pes, ki laja, ne grize, (v tem primeru) drži, nam zagotovi lastnik največjega pasjega vrtca v Sloveniji – Matevž Cankar.
Vidno utrujen zaradi odgovornosti, ki jo prinese varstvo trenutno 45 psov, nas sprva popelje po prostorih. Ogled začnemo pri manjši hiški, ki mu pravi hotel, saj tu noč prespijo psi s podaljšanim bivanjem, v sosednjem prostoru ima prenočišče s pečjo urejeno dežurni, ki psom tudi ponoči dela družbo, nadaljujemo pri prostorih za manjše in mlajše pse, ki poleti čas preživljajo v senci in v manjšem bazenčku, namenjen krajši osvežitvi ob vročih dneh, nato se pobliže spoznamo z razredom "pridnih" psov, ki so nas pri vhodu tako veselo sprejeli in krajši ogled sklenemo pri manj pridnih učencih, ki nas tako, kot se zanje spodobi, veselo oblajajo in poskačejo.
Pasji vrtec in hotel na Brnčičevi ulici v Ljubljani.
Prej zaposlen v banki, se je zavedal, da mora za svojo srečo določene stvari v življenju spremeniti. Rešitev se mu je ponujala na dlani, saj se je takrat sočasno ukvarjal tudi z reševanjem s pomočjo reševalnega psa. "Pri nas to še ni bilo tako razmahnjeno kot v tujini, kjer je že stalna praksa. Psov nisem hotel imeti ločenih in privezanih, kot jih imajo na primer v Ameriki, kjer ima vsak pes svoj boks, televizijo in kavč. Pes sam žal ne funkcionira, tudi v naravi volkovi živijo skupaj v tropih. En volk je alfa samec, drugi so mu podrejeni. Tudi tukaj je tako. Ljudje smo glavni, drugače bi se psi med sabo stepli," opiše Cankar.
Večkrat poudari, da je avtoriteta uslužbencev, kjer so dnevno prisotni vsaj trije, nujna. Zato občasno povzdiganje glasu in neškodljive kletvice na njihov račun kmalu niso več nenavadne. "Poglejte, kako teži tale kosmat. Ni kastriran naš Gusti!," je le ena sočna.
Pasji vrtec in hotel na Brnčičevi ulici v Ljubljani.
Te pa so pomembne tudi pri psih. Preden se z lastnikom dogovorijo za varstvo ga mora ta pripeljati na brezplačno uvajanje, da se med seboj bolje spoznajo in ocenijo, če je za varstvo primeren oziroma ne. Zgodilo se je že, da pes uvajanja ni prestal. "Pred kratkim smo dobili bivšega policijskega psa, ki je bil žal preoster in smo ga morali zavrniti," Cankar navede enega izmed več primerov zavrnitve. Da bi se tem izognili, priporoča obisk šole, ki jo izvedejo dvakrat na leto.
Večina psov se sicer po inkubacijski dobi, ko jih lastniki v varstvo pripeljejo prvič, hitro navadijo. Če sprva mislijo, da jih bodo lastniki tu pustil in so nervozni, se kaj hitro sprostijo. Vidijo, da bodo tu le za kratek čas in pokažejo svoj pravi, igrivi obraz. Njihov "delovnik" je od sedme ure zjutraj, do časa, ko lastniki končajo s službo, najkasneje so sicer v vrtcu do pol osmih zvečer.
"Psi se organizirajo sami. Eden brodi po vodi, ena skupina počiva v senci, hrtom, ki jih bolj zebe, ugaja ležanje na soncu, dva se preganjata po zelenici. Poleti je hladno. Do devetih ali pol desetih se preganjajo, potem počivajo, in ko slučajno kdo pride, se za kratek čas zopet vznemirijo, saj z nestrpnostjo čakajo da gredo domov. 'Aha, sem že jaz na vrsti', si mislijo. Zvečer pa se zopet razživijo," Cankar na kratko opiše pasji dan v vrtcu. Do rivalstva s hujšimi poškodbami ne pride, saj je večina psov kastriranih (trenutno so pri njih le trije nekastrirani), psičke pa so sterilizirane. "Če je pes kastriran, se igra, če ni, se rad tepe, saj se hoče boriti za samico," razloži Cankar.
Pasji vrtec in hotel na Brnčičevi ulici v Ljubljani.
Vse je odvisno tudi od lastnika in pasme psa. Kot največje "pobaline" Cankar navede terierje in haskije, ki veljajo za živahnejše. Tako kot v šoli se prav ti povežejo in skupaj zganjajo lumparije. "Vedno se bodo našli pravi 'bedaki' za skupaj, tako kot v šoli," z nasmeškom razlaga Cankar, ki ima svojega ljubljenca prav v skupini pobalinov.
Pasji vrtec in hotel na Brnčičevi ulici v Ljubljani.
Čeprav se po njegovih izkušnjah slovenski lastniki izjemno skrbni in jim v določenem primeru, posebej ženskam, manjka le strožji odnos do psa, se zgodi tudi, da jih pri njih pustijo in jih nikoli ne pridejo iskat. "Ena psička je še zdaj v zavetišču. Ljudem so nevzgojeni psi v breme. Nikoli ni problem v psu, temveč v človeku," še pove.
Kot že omenjeno, je več primerov, ko imajo lastniki s psi dober in zdrav odnos. "Komaj čakajo da gredo domov. Vsakih počitnic je enkrat konce. Ko pride lastnik, se pes zelo vzemiri in hoče takoj domov. Mora biti vesel, ko pride in še bolj vesel, ko gre domov," zaključi Cankar.
Na Brnčičevi jih včasih gledam. Imajo naravno vzpostavljeno hiearhijo. Vsak pes ve, kje mu je mesto, kaj lahko počne in s kom. Uživajo.